Vsaka šentviška vas, kjer imajo podružnico, pa tudi drugod, zlasti na Gorenjskem, ima razen cerkvenega še svojega posebnega posvetnega patrona, ki je večinoma vzet iz živalstva. To je nekak vaški grb. Dravlje imajo žabo. Ob vasi proti Kosezam in v Zapužah je več bajerjev, kjer imajo žabe raznega plemena svoje kraljestvo. Ob svetlih pomladnih večerih prirejajo svoje koncerte. Naš oče so večkrat pripovedovali, kako so za njihovih mladih let (sredi prejšnjega stoletja, rojeni so bili l. 1832) Draveljci lovili žabe in jih nosili v Ljubljano prodajat. Trg za žabe je bil tam, kjer je zdaj Cankarjevo nabrežje. En del tega nabrežja, nekoliko na znotraj umaknjen, je imel tablice z napisom: Froschmarkt – Žabji trg.
Žabe so lovili največ ponoči. Na bregu bajerjev in potoka Peržanec so kurili ognje, ki so privabili žabe v celih trumah iz vode, da jih niti dosti loviti ni bilo treba. Tako so v potoku lovili tudi rake, dokler jih ni uničila račja kuga.
Gorje mu, kdor bi bil še pred kakimi 60 leti Draveljcem oponašal njihove žabe ali jih podražil z žabarji! Urno je moral nabrusiti pete, če ni hotel bolj natanko izvedeti, kaj je in kaj ni draveljska žaba. Kolikokrat so se draveljski fantje včasih s fanti drugih vasi zaradi žabe stepli! No, danes Draveljci tega nikomur ne zamerijo. Še na koline ga povabijo, kadar na semanjo, to je na žegnanjsko nedeljo – tisto po sv. Roku – “slovesno zakoljejo Draveljsko žabo”.[1]
O Dravljah in njihovi žabi je bila še pred kakimi 50 leti v vasi znana dolga pesem, polna humorja. V njih so se omenjale vse draveljske hiše, razni vaščani in razne vaške posebnosti. Žal mi je, da si te pesmi nisem pravočasno zapisal. Težko, če zna danes célo še kak star Draveljc. Tiste čase in še do prve svetovne vojne so bile Dravlje izrazito kmečka vas z mnogimi trdnimi kmeti. Dasi na pragu Ljubljane, niso imele nič mestnega na sebi. Živele so prav patriarhalno življenje. Danes je vas priključena mestu, komaj še tretjina vaščanov se peča s kmetijstvom, domači živelj je v manjšini. Draveljsko polje bo kmalu vse zazidano, če ne bo oblast tega preprečila.
[1] Op. Avtorja: »Sicer imajo pa žabo za »patrona« tudi druge vasi, kjer je dosti žab, tako na Dolenjskem, v grosupeljski okolici Račna in Žalna.«
Po pripovedovanju mojega očeta, ki je bil rojen l. 1832 zapisal Ivan Kogovšek, 1957.
Arhiv Inštituta za slovensko narodopisje, ZRC SAZU, Ljubljana
*******************************************************************************************************************************
Ta prispevek je bil objavljen v knjigi DRAVELJSKO BERILO – Dravlje v spominih, slovenski literaturi in publicistiki, ki je bila izdana leta 2015, uredila pa jo je ddr. Marija Stanonik.
*******************************************************************************************************************************
To je zgodovina.
Kako pa je danes?
Nedelja po sv. Roku je ostala žegnanjska – Rokova nedelja z Rokovim sejmom. “Žabji pušelc” pa draveljski fantje pripravijo iz sveže nabranih rož draveljskih vrtov, žabe pa so iz sodobnih in okolju prijaznih umetnih materialov.
Po zgodovinskih podatkih je bilo leta 1843 v Dravljah 36 večjih ali manjših kmetij, ki so imele veliko prostora za polja in travnike. Še pred drugo svetovno vojno je bilo 9 gostiln, ki so bile tudi izletniške točke za Ljubljančane. Sedaj pa naj je ostala kmetija za vzorec, gostilne pa ne poznamo več.
In tako je ljudski rek “Dravlje – prva vas na Gorenjskem” postal prava zgodovina, saj so postale Dravlje del Ljubljane.
