Zbrali smo se v dvorani župnišča v Podutiku. Najprej nas je pozdravil domači župnik, gostitelj srečanja, gospod Marko Čižman. Najavil je predavatelja patra Tomaža Podobnika, napovedal pa še presenečenje, nastop igralca Gregorja Čušina.
Tema predavanja patra Podobnika je bila Sveto leto Božjega usmiljenja, ki ga je razglasil papež Frančišek, da bi vzpodbudil prenovo naše vere. Najprej nas je opozoril, da je nosilec usmiljenja Sveti Duh, zato naj se obračamo Nanj, pogosto naj molimo k Svetemu Duhu. V evangeliju današnje nedelje smo slišali, kako je Jezus v nazareški shodnici, potem ko je prebral odlomek iz preroka Izaija, ki govori tudi o letu božjega usmiljenja, spregovoril in rekel: »Danes se je to pismo izpolnilo«. Ta »danes« velja za vse čase, tudi za dan današnji.
Pater Podobnik je navajal tudi papeža Frančiška in njegova priporočila glede spovedi, ker »Bog se nikdar ne naveliča odpuščati«. Jezus je bil usmiljen do grešnikov, tako do Zaheja in Mateja, pa do prešuštnice, tudi apostolu Petru, ki ga je zatajil je namenil usmiljen pogled. Jezus je učil, naj bomo usmiljeni, kakor je usmiljen naš nebeški Oče. Pater Podobnik nas je povabil naj odpremo vrata, na katera trka Gospod, naj jih odpremo vsaj za »špranjo«. Bog je usmiljen kakor oče v priliki o izgubljenem sinu, ki brezpogojno sprejme nesrečnega, razcapanega in skesanega.
Poslušali smo tudi razlago v zvezi s Svetimi vrati. Prav je, da stopimo skozi Sveta vrata, vendar je to šele začetek na poti, da bi začutili ljubezen Boga, ki tolaži in odpušča. Jezus je rekel: »Jaz sem vrata…« , torej stopimo skozi in nadaljujmo to pot, podati se je treba na globoko, ker v plitvini se izgubimo, smo lahek plen.
Pater nam je priporočil tudi več poguma pri izpovedovanju naše vere, varovati se moramo brezbrižnosti, ki danes obvladuje svet. Živeti moramo usmiljenje v medsebojnih odnosih, posebno po družinah, potem se nas bo tudi Bog usmilil.
Predavanje patra Podobnika je bilo tekoče, dinamično in zelo vzpodbudno.
Nastop igralca Gregorja Čušina z monodramo o preroku Jonu in Ninivah je gotovo zelo znan, vedno zanimiv, humoren, pa tudi kritičen do pojavov v naši družbi, v katolištvu in v Cerkvi. Ne da se ga na kratko opisati, to si moraš ogledati in doživeti sam. Zato ga preskočim in se ustavim samo še pri bogati pogostitvi in druženju ob koncu srečanja, ki nam je dalo dovolj snovi za premišljevanje in ravnanje.
Besedilo: Lojzka Milič