DDV na sneženi večer petka, 24. februarja o življenju in delu p. Lojzetao Štrublja v Dravljah je bil poseben.
Poseben zato, ker so župljani s svojim pričevanjem dokazali, kako živ in pristen je še spomin na neizbrisen pečat, ki ga je p. Lojze Štrubelj pustil v Dravljah.
P. Lojze Bratina je uvodoma razgrnil spomine na začetke delovanja p. Štrublja, ki se je začelo v zelo težkih razmerah. P. Bratina je v Dravlje takrat prihajal kot študent, kasneje kot voditelj takratnih bogoslovcev in vse preko župnikovanja, službe provinciala, graditelja nove draveljske cerkve in tesnega sodelavca v letih, ko je p. Štrubelj predvsem pisal in pravajal.
P. Štrublja sta zelo lepo predstavila tudi nečaka Marjan in Pavle Štrubelj iz Šmarja Sap. Prišla sta z družinami kar dokazuje izjemno spoštovanje do strica, s katerim so bili vse življenje tesno povezani.
Večer je čudovito povezovala dr. Alenka Hὃfferle Felc, ki je ob koncu prebrala še zapis dr.dr. Marije Stanonik, iz knjige Draveljsko berilo, ki v sestavku z naslovom »Gospodov mimohod«, zapisanem ob praznovanju 80. tega rojstnega dne p. Lojzeta Štrublja, zapiše takole: »Nenadoma se korak sunkovito ustavi. Oči obstrmijo na venčku žarečih cvetov na visokem obronku poti: eden, dva, tri, štiri, pet, šest, sedem, osem. Še enkrat in še enkrat. Res jih je osem. Še enkrat in še enkrat. Res jih je osem. Iz ene korenine dve stebliki kranjske lilije. Na prvi trije cvetki, na drugi pet. Spreleti me. Vsak cvet za eno desetletje. Prvo stebelce kot v znamenju priprave na Gospodov klic: »hodi za menoj!« Drugo steblo – simbol za petdeset zlatih let duhovništva. Barva cvetov je v znamenju Ignacijevega imena in karizme: ognjevito oznanjanje Jezusove blagovesti. Njihovo število povzema kánone njegovih naukov.
Temno nebo se je razklenilo. Izza hudournih oblakov je povetilo praznično nedeljsko sonce, da je osmero cvetov zableščalo v njegovem soju. Kakor za Gospodov mimohod! Prav tako kakor tedaj, ko je pater Lojze Štrubelj dvignil roke v blagoslov, pa se je bilo bitje v stiski k njemu zateklo po odvezo. Aleluja.«
Besedilo: Marija Štrebenec
Foto: Primož Podobnik
Pričevalci pa so o patru Lojzetu Štrublju zapisali:
Marija Koman
30. julija 1961 je bila Rokova cerkev slovesno pripravljena. Škof (kasneje nadškof) Anton Vovk je v nabito polni cerkvi slovesno razglasil ustanovitev nove župnije Dravlje in nam predstavil novega župnika. Razložil je dolžnosti duhovniške službe in poudaril najbolj pomembno odliko vsakega duhovnika, to je molitev. Patra Štrublja je predstavil kot moža molitve. Rekel je: »Ne bom ga preveč opisoval, sami ga boste spoznali.« Novi župnik se je naselil v staro mežnarijo. Ena sama soba je služila kot spalnica, pisarna, delavnica, bila je močno vlažna, kot sam opisuje v Draveljskih šmarnicah. Tudi cerkev je bila v zelo slabem stanju. P. Štrubelj se je takoj lotil del obnovitve cerkve sv. Roka in ureditve zasilnih stanovanjskih prostorov v mežnariji. Pri tem delu je nujno potreboval sodelavce. V tistih časih to ni bilo lahko. Veliko domačinov zaradi proti verskega razpoloženja ni več hodilo v cerkev, drugi pa so zahajali v mesto, kjer so bili manj na očeh. Vendar je novi župnik s svojim nevsiljivim, človeškim pristopom znal pridobiti ljudi za razna dela pri cerkvi. Posebno še, ko so videli, da je tudi sam poprijel za kramp ali lopato in se ni bal nobenih fizičnih del. Vsakega je osebno pridobil za sodelovanje. Spominjam se, da je pred prvo procesijo sv. Rešnjega telesa v samostojni župniji prišel k nam, da smo se dogovorili za postavitev oltarjev za blagoslove. To delo opravljamo še danes. S tem se je pričelo ustvarjati župnijsko občestvo. Na žalost so nekateri njegovemu delu nasprotovali. Zahtevam, naj odide iz Dravelj, je sledilo še streljanje, na srečo brez posledic. Kljub temu je p. Štrubelj vztrajal in vztrajal… V tistih težkih časih nam je bil najboljši zgled strpnosti in odpuščanja. Ni se začela spreminjati samo cerkev sv. Roka zunaj in znotraj, vedno bolj se je pričela polniti tudi cerkev, posebno ob nedeljah in praznikih. Ne samo zaradi naraščanja števila prebivalcev, marsikdo se je vrnil v Dravlje zaradi župnika, ki je bil izvrsten govornik. Njegove pridige so se nas »prijele«, saj nam je božjo besedo znal približati na življenjski način. Bile so plod njegovega ogromnega znanja in izkušenj. Njegove sposobnosti so prišle do izraza pri pastoralnem delu. Njegova velika skrb je bilo delo z mladino. Ni jo samo pripravljal pri verouku za zakramente. Posvečal se je mladinskim skupinam. Ko je ustvaril možnost za poučevanje verouka v zakristiji, je uvedel študentski verouk. Poleg frančiškanov na Tromostovju je bila draveljska župnija edina v Ljubljani, ki je že takrat imela študentski verouk. Zelo radi smo hodili na njegova predavanja, ki so bila vedno aktualna in na visokem intelektualnem nivoju. P.Štrubelj je bil tudi eden prvih župnikov, ki je skušal uresničiti sklepe 2. Vatikanskega koncila o sodelovanju laikov v cerkvi. Ustanovil je ŽPS in med člani utrdil zavest, da so odgovorni tudi za druge kristjane. Po smernicah vatikanskega koncila je bila spremenjena tudi notranjost cerkve: odstranjena obhajilna miza, nekdanja prižnica pa še vedno služi kot oltar, obrnjen k ljudstvu. Ob vsem delovanju v župniji je p. Štrubelj našel čas za molitev. Ta njegova dejavnost na zunaj ni bila tako vidna, čutili pa smo božji blagoslov pri njegovem delu. Pri vsem tem so mu pošle telesne moči. Njegovo srce ni zmoglo vseh naporov. Operaciji hrbtenice je sledila še težja operacija srca. Njegova bolniška postelja je postala svojevrstno mesto oznanjevanja. Posvetil se je pisanju in prevajanju knjig z duhovno vsebino. Neprecenljive vrednosti je njegova knjiga »Dravlje, iz starih korenin novo drevo«, v kateri predstavlja rast kraja in župnije. Že pred boleznijo je vodil svetopisemski krožek. V spominu so mi ostala kasnejša srečevanja v hišni kapeli, ki so se končala nekaj let pred njegovo smrtjo. Na predavanja se je zelo skrbno pripravljal. Spominjam se, da smo med drugim razmišljali, kaj pomeni: Bog je človeka ustvaril po svoji podobi, po Božji podobi ga je ustvaril. Kljub bolezni je p. Štrubelj še vedno rad po svojih močeh sodeloval pri pastoralnem delu za župnijo. Prav posebno smo ga cenili kot dobrega spovednika. To težko delo je opravljal z veliko ljubeznijo. Sam bolnik je še vedno prihajal na obiske k bolnim in ostarelim in jim prinašal duhovno tolažbo. Njegovo dušnopastirsko delovanje smo predstavili v Dravljah ob njegovi zlati maši l. 1997 na razstavi v okrogli kapeli. Fotografije iz njegovega osebnega arhiva, knjige, ki jih je napisal ali prevedel, njegov mašni plašč ter razni njegovi predmeti so bili lep prikaz njegovega prizadevanja za razširjanje božjega kraljestva. Razstava se je na željo župljanov njegove rojstne župnije Šmarje – Sap preselila tudi tja. Zadnji moj spomin na našega prvega župnika pa sega v Duhovniški dom na Lepem potu kak mesec pred njegovo smrtjo, kjer sva ga obiskali s pokojno sestro, ki je bila tudi sama težak bolnik. Bil naju je zelo vesel. Kozarec vode, ki sem mu jo na njegovo željo ponudila, je bil skromna in neizrekljiva zahvala za vso njegovo dobroto, ki jo je razdajal v draveljski župniji. |
Anica Černivec
Vse lepo o p. Lojzetu Štrublju, župniku naše draveljske župnije sv. Roka. Na njega imam zelo lepe spomine. Ko sem se pred 60 leti poročila in prišla v Dravlje, je bilo dogajanje okrog in v cerkvi sv.Roka bolj pusto in prazno. Samo ob nedeljah je bila sv.maša v Dravljah, ob praznikih smo odšli k sv.maši v Šentvid. Kako sem bila vesela, ko smo dobili svojo župnijo sv.Roka. Ob tej priložnosti sem bila oblečena v narodno nošo, cerkev je bila nabito polna. Na prižnici pa je bil dobri škof Vovk. Kako lepo je povedal: »Veseli bodite, da ste dobili tako sposobnega, dobrega župnika, p. Lojzeta Štrublja, in to jezuita.« Spominjam se, da je bilo zaradi množice ljudi precej velik šunder, tako da se pridiga ni dobro slišala. Pa je škof s svojo blagoslovljeno škofovsko palico močno potrkal ob prižnico in glasno rekel: » Mir-r-r-r!« Ker je bila prižnica bolj majhna za škofa, sem imela občutek, da se je kar stresla ob njegovem močnem glasu. Novi župnik je med župljani hitro postal priljubljen.Veliko novega je prinesel v cerkev, okrog cerkve in med nas farane. Videli smo, v kakšnih slabih pogojih stanuje. Imeli smo kmetijo in če je kaj rabil, smo mu vedno radi pomagali. Rada sem poslušala njegove pridige, saj so bile preproste in razumljive. Tudi sinova Janko in Bojan sta zelo rada ministrirala, saj je p.Štrubelj znal pristopiti in osvojiti srca mladih in starih. Spominjam se, ko je p.Štrubelj po končanem cerkvenem koncilju z velikim veseljem prišel v knjižnico, kjer smo poslušali svetopisemsko razlago. Zaklical je: »Juhu, juhu, sedaj bomo pa lahko v cerkvi molili in peli po slovensko!« In k sveti maši smo potem še raje hodili. Čeprav je od tega že veliko let, se spomnim, da je kmalu po končanem cerkvenem koncilu p.Štrubelj prišel k nam domov. Z atom sva ravno spravljala seno v kozolec, ko se je p.Štrubelj s kolesom pripeljal do naju. In me je vprašal, če bi v nedeljo brala berilo pri sv.maši. Do takrat ni bilo v navadi, da bi laiki brali berila. Skrbelo me je, kakšen bo odziv ljudi na to, vendar sem vseeno obljubila patru, da bom brala. P.Štrubelj me je vzpodbujal, mi dajal korajžo. V petek in soboto zvečer sem šla v cerkev, da sem večkrat prebrala berilo in se na ta način pripravila na nedeljsko branje. Doma nisem možu nič povedala. Ko me je v nedeljo zagledal pred oltarjem, je bil nemalo začuden, bilo pa mu je tudi nerodno pred možmi na koru. Z menoj je bral tudi g.Tomšič. Po zaslugi p.Štrublja me je tako doletela čast, da sem prva začela brati berila v naši župniji. In po tolikih letih še vedno z veseljem in še vedno z malce treme rada berem berila. Kaj naj rečem, p.Štrubelj je bil dober, skrben za cerkev in farane, imeli smo ga zelo radi. Za vsakega je našel toplo besedo, besedo tolažbe in vzpodbude. Hvala mu za vse! Naj mu bo Bog dober plačnik! |
Marija Žabjek
Moja spomina bom zapisala v dveh smereh. V prvem želim poudariti, kako so p. Štrublja verni župljani, ki so živeli v župniji Dravlje v času njegovega župnikovanja spoštovali. Globoko spoštovanje, ki pa ni osamljeno, bom opisala kot kratka utrinka doživljanja moje tašče, Žogrove mame. Mnogo let kasneje, ko so že več let župnijo vodili drugi patri, je večkrat prišla do naju z novico, da jo je obiskal župnik. Na vprašanje, če je bil aktualni župnik, je vedno odgovorila, ne, pri meni je bil župnik, p. Štrubelj. Ko so se ji iztekale zadnje ure življenja, smo jo zaradi hudih bolečin hoteli odpeljati v bolnišnico. Vendar je bil njen odgovor jasen in odločen: »Nikamor ne grem. Pokličite župnika«. Vedeli smo, da to ni aktualni župnik, ampak p. Štrubelj. Ko je obisk končal, pa je dejala: sedaj pa me odpeljite v bolnišnico. Tam je naslednji dan za vedno zaprla svoje oči. Sama sem p. Štrublja spoznala leta za tem, ko župnije Dravlje ni več vodil. Večkrat je šel mimo naju na sprehod, kdaj pa prišel tudi na obisk. Ko sem se nekega dne vrnila iz službe, se je na svojem rednem sprehodu ustavil pred najino hišo. Izkoristila sem priliko in ga vprašala kaj meni o tem, da so učitelji in vzgojitelji, kot je glasilo oznanilo zadnje nedelje, vabljeni, da se v naslednjem tednu v srečajo prostorih župnišča Dravlje. Vprašala sem ga, kaj meni, da lahko od tega srečanja pričakujem, kaj je njihov cilj, o čem bo tekla beseda. Seveda mi je, kot to jezuiti radi naredijo, na moje vprašanje odgovoril s proti vprašanjem. Vprašal je: »Kaj želim, da bi v tej skupini našla?«. Ko sem mu izpostavila nekaj dilem in izzivov, na katera med študijem za pridobitev manjkajoče pedagoško andragoške izobrazbe nisem dobila odgovora, mi je odvrnil: »Da, prav to boste našli v tej skupini«. Prepričana sem, da ni bil seznanjen z dogovori pripravljalne skupine, vedel pa je za cilje in vrednote, ki jim sledi jezuitsko šolstvo. Tej skupini sem se priključila in še danes z njimi sodelujem. Res sem dobila potrditev, kaj delam dobro, kaj moram dograditi, kaj nadgraditi in vedno bolj spoznavala, da je Gospod tisti, ki mi bo v vseh stiskah pomagal in stal ob strani. |
Janko in Marinka Svetina
Kadar kdo omeni p. Štrublja, mi v spomin priplava izrek: Kar je žena, to je mož, tako je rekel svet Ambrož. Tako naju je namreč – če ne ob prihodu, pa ob odhodu – pozdravil še s tem izrekom. Naše poznanstvo sega v leto 1969, v čas, ko sva šla z možem v Dravlje prosit za krst našega fanta. Prijazno in razumevajoče naju je poslušal in dogovorili smo se, kdaj bo obred. Naša srečevanja so bila pogostejša v času, ko ni imel več rednih zadolžitev, ko je prihajal v spovednico med mašami, sicer pa je veliko prevajal. Knjige so bile tiste, ki so nas še bolj zbližale. Sedeli smo doma za mizo, pomalicali ali pokosili, kakršen čas dneva je bil in se pogovarjali o delu, ki ga je prevajal. Včasih je potožil, kako bi kar počival in nič delal, a ve, da to ne gre. Z voljo in navadami, ki so ga spremljale vse življenje, je tudi v času, ko ni več življenjskega zagona in moči, kar vztrajal. Ko je bil prevod narejen, nama je prinesel tipkopis, da bi ga prebrala in popravila. Najbolj mi je ostala v spominu knjiga Henrija Boulada Modrost srca, ki je izšla 1996. leta. Kar nisem razumela, sva najprej z možem predebatirala, kaj naj bi prebrano pomenilo, potem pa smo s patrom še skupaj sedli in dorekli, da je bilo prav. Spominjal se je svojih prvih draveljskih let, groženj in nazadnje strelov, kar je tudi opisal v Draveljskih šmarnicah, v zborniku ob petdeseti obletnici župnije sva njegovo pripoved dopolnila še s pričevanjem o spravi, ki jo je ponudil enemu od napadalcev, ko sta se srečala na cesti. (str. 242) Pripovedoval nama je tudi o neuresničenih sanjah. Rad je bil duhovnik, rad je bil župnik in rad je imel mladino. Želel si je, da bi se mladi v župniji družili in čutil je potrebo, da bi jim ponudil druženje ob glasbi, ples. Pogovarjal se je s starši, ki pa te zamisli niso sprejeli. Zdela se jim je preveč revolucionarna za tiste čase, njemu pa je bilo žal, da tega vsemu navkljub ni speljal. Večkrat je omenil, kako da je utrujen, kako bi rad legel, ampak se je vselej odločil, da bo kljub naporu šel na sprehod, če ne dlje, pa po drevoredu od cerkve do pokopališča in nazaj. Kadar je bil pri močeh, je rad hodil malo dlje do gospe Jože ……ali pa se je sprehajal po okoliških ulicah, menda najraje po Malnarjevi in občudoval lepe hiše in bil navdušen nad standardom današnjih bivališč, ali pa počasi po bolj samotni poti mimo nove Žabjekove kmetije, med njivami in travniki, kjer je bilo še slišati žabje regljanje. Imel je v načrtu, da bi pripravil knjigo – nadaljevanje svoje knjige o Dravljah – o današnjem življenju Draveljcev, posebno mladine. S tem v zvezi je prosil ravnateljstvo osnovne šole, da mu posodijo letni načrt šole in njenih dejavnosti. Izredno je bil navdušen nad obilico vsakovrstnih dejavnosti za šolsko mladino, ki jo je razbral iz poslanega gradiva. Gospo Marijo Žabjek je nagovoril za prispevek v tej knjigi. Ko je pripovedoval o svojih načrtih za to knjigo, je omenjal, da priseljencev v rastočih stanovanjskih blokih ne smemo prepustiti samim sebi, ampak jih moramo veselo sprejeti in jim ponuditi roko pomoči in sprejetosti, posebno mladih rodov. Razmišljal je, da bi se morali skrbno pripraviti na to našo pomembno nalogo. Do knjige ni prišlo, zmanjkalo mu je moči, prehitel ga je čas. P. Štrubelj je v sebi nosil veliko dobrote in veselja in jo razdajal vsakomur, s katerim je prišel v stik že v pozdravu in v izbranih vzpodbudnih besedah. Tako je toplo nagovoril tudi kužka za ograjo. Nisva vedela, da je to pravzaprav njegova molitev. Razkrilo se je nama to šele, ko se je spominjal, kako so v prostem času kartali v zaporu. »Oni so igrali karte, jaz sem jih pa gledal in molil.« Vprašala sva ga, kako pa se da moliti ob kartanju. On je nadaljeval: »O Lojze, imaš pa obetavne karte, imaš dva konja in kup delavcev, imaš že celo kmetijo. O, Franci, ti imaš v rokah celo bogastvo….« Spoznala sva, da je bila vsaka izrečena beseda, kakor molitev. |
Francka Umek
p. Štrubelj je bil prvi jezuit, ki je zaoral v Draveljsko ledino. Službo ljudskega misijonarja – tvegana, vendar izzivalna služba v času trdega komunizma je po volji predstojnikov zamenjal za župnika župnije kjer ni bilo niti strehe nad glavo. Tako so se pri stranskih vratih jezuiti vrnili v Ljubljano kar je njegova zasluga. Graditi občestvo, občestvo verujočih in nevernih v Dravljah je bila želja, pastoralni cilj in moto patrovega dela ob prihodu v Dravlje. Bil je vizionar in pobudnik sprave med različno mislečimi. Z velikim naporom in zavzetostjo je uredil skromne bivalne prostore v starem župnišču. Skupno s p. Kovačem sta v veliki meri obnovila Rokovo cerkev. S sodelovanjem z arhitektom Bitencem in slikarjem Kregarjem je nastala čudovita krstilnica ob vhodu v cerkev. Vsakega napredka se je iskreno razveselil posebno napredka v rasti božjega življenja v župniji. Veliko skrb in ljubezen je posvečal mladini. Ali si danes kateheti lahko predstavljajo, da je za ves verouk od predšolskega do osmega razreda, za dve mladinski skupini, za dva pevska zbora, za župnijski pastoralni svet in še ostalo živahno dejavnost bila na voljo le zakristija Rokove cerkve vse od ustanovitve župnije do leta 1970 ko je bilo blagoslovljeno novo župnišče. Za mladino je v poletnih mesecih organizira skupne večdnevne izlete v gore kjer so je ob naporih in veselju kalila skupna prijateljstva. Še posebno skrb pa je posvečal vzgoji ministrantov. Vsake počitnice so preživeli skupno tedensko bivanje v naravnem okolju kjer so ob lepotah narave, odpovedi udobju v veselju gradili in utrjevali svojo duhovno pot. Iz teh mladinskih skupin so kasneje nastali mladinski pevski zbori, zbor Stopinje, Jasličarji … in kasneje zakonske skupine. Velik izziv in napor je pomenila gradnja novega župnišča s p. Žužkom. p. Štrubelj ga je imenoval in doživljal in posredoval faranom kot župnijski dom, odprt vsem in vselej. Župnijska pisarna je bila odprta ves dan, vse dni, v vsakem času. Stalne, težke spremljevalke p. Štrublja so bile zdravstvene težave. Operacija hrbtenice, operacija srca, več srčnih infarktov. Zaradi teh težav se je odpovedal župniji, ostal pa je neumoren pomočnik, svetovalec, spovednik, človek molitve, … V svoji težki bolezni je vse misli, trpljenje in molitve usmerjal pomoči za izgradnjo nove cerkve. Z velikim veseljem, zavzetostjo je spremljal vse delo od prvih začetkov gradnje so blagoslovitve in dokončne izgradnje. p. Štrubelj je veliko pozornost posvečal vključevanju novih prebivalcev – nova naselja v župniji, v župnijsko skupnost. V zadnjem desetletju življenja se je posvetil tudi knjižnim delom. Izšla je njegova zgodovina župnije ”Iz starih korenin novo drevo”. Založba Župnijski zavod Dravlje pa je izdala knjige avtorjev Teilhard de Chardin, Anthony de Mello in Johan Powella v njegovem prevodu. |