Prvi je bil objavljen v Dnevnikovi prilogi Objektiv v soboto, 16. 1. 2021, njegova avtorica pa je Tanja Lesničar – Pucko.

V obrazložitvi Prešernove nagrade so poudarili vaše sakralne zgradbe, novo cerkev v Dravljah iz osemdesetih let in memorialni kompleks Teharje. Kljub številnim natečajnim zmagam in tudi projektom ter realizacijam sem, tako kot od nekdaj vsak arhitekt, hlepel po najprestižnejši, a tudi najzahtevnejši nalogi, torej ustvarjanju sakralne arhitekture. Seveda so se zdele takšne sanje v tistih časih nesmiselne. Vse do natečaja za novo cerkev Kristusovega učlovečenja v Dravljah.

Zavedal sem se, da mora biti božja hiša preprosta, vendar nikakor prostorsko siromašna. Da mora biti preprosto razumljiva in vendar ne banalno vsakdanja. Pa univerzalna in obenem samosvoja. To, kar je bilo na prvi pogled težava, torej vključitev nove cerkve v neposredno bližino baročne cerkvice svetega Roka, je postalo kažipot v iskanju arhitekturne rešitve. Bistveno je bilo namreč spoznanje, da je tradicija nekaj objektivnega in zanesljivega in tako trdna opora, na katero se lahko naslonimo.

Novo cerkev sem v zunanjosti tako podredil bližnji baročni cerkvi in lipovemu drevoredu, ki vodi do pokopališča. Zato je pomaknjena v globino terena. Tako njena nagnjena in ozelenjena streha ohranja pogled na baročno cerkev in na drevored. V notranjosti svobodnih, organskih oblik izstopa krožni amfiteater. Usmerjen je na privzdignjen prezbiterij in se razpira pogledom na staro cerkev in drevored. S takšno notranjo pokrajino sem se obenem oddaljil od Plečnikovih cerkvenih zasnov in odprl novo poglavje v snovanju sodobne slovenske sakralne arhitekture. Spoštoval pa sem Plečnikovo prizadevanje za celovito arhitekturo; torej celovitost, ki sega od osnovnega koncepta do zadnjega detajla. Po posvetitvi smo cerkveno notranjost postopno dopolnjevali in jo obogatili z novimi orglami. Uredili smo tudi krožni trg, ki povezuje obe cerkvi in uvaja draveljsko sakralno oazo.

Drugi, dopisni intervju z naslovom “Moj odnos do Plečnika je predvsem ustvarjalno intoniran” pa nosi datum 13. 1. 2021 in ga je za STA pripravila Tatjana Zemljič.

V 80. letih pa ste težišče svojega ustvarjanja prenesli v Slovenijo in tedaj kot prvo sakralno arhitekturo v vašem opusu načrtovali cerkev Kristusovega učlovečenja v Dravljah. Kot ste povedali v enem od intervjujev, so imeli pri nastajanju tega projekta pomembno vlogo naročniki – jezuiti, ki so se odločili, da bodo dali pred vsem prednost kvaliteti izvedbe. Lahko poveste več o nastajanju tega projekta in o pomembni vlogi naročnika?

Po zaključenem vabljenem natečaju sem v sodelovanju z draveljskimi jezuiti spoznal čisto nov, drugačen odnos naročnika, ki ga dotlej nisem nikoli izkusil in za katerega sem že mislil, da ne obstaja več. Odnos zavzetega soustvarjanja, zainteresiranega in polnega dialoga ter prijateljske pomoči je bil zame nekaj navdušujočega; nekaj, kar se je navezovalo na davno minula stoletja, ko sta veličastne arhitekture dobesedno soustvarjala izbrani, kultivirani naročnik in njegov arhitekt.

Tako tudi ni bilo nikoli pomisleka nad tem, da sem se v arhitekturi nove cerkve zavestno in docela oddaljil od Plečnikovih sakralnih ureditev. Spoštovali pa smo njegovo načelo arhitekturne celovitosti. Torej celovitosti, ki sega od osnovnega koncepta do zadnjega detajla.

Zanimanje za vsako podrobnost v načrtu in iskanje globljih pomenov, historičnih izvorov in simbolnega poslanstva pa tudi praktičnih vidikov vsakdanjega življenja je potekalo od prvega dne v naravnost neverjetni intenzivnosti.

Ob dr. Lojzetu Bratini, jezuitu, ki je vodil načrtovanje in gradnjo in ki je znal s svojim filozofskim, umirjenim in preudarnim nastopom v trenutku umiriti tudi občasne napetosti, mi je pri delu prav posebno pomagal pater France Svoljšak, takrat draveljski župnik. Izjemno izobraženi ter v umetnost in njeno poslanstvo zagledani jezuit je ob vsaki priložnosti izoblikoval zgoščene rešitve in predloge, ali, kar je bilo še bolj dragoceno, filozofske, liturgične pa tudi povsem praktične, z bogato izkušnjo pridobljene vidike, ki jih je treba primerno upoštevati.

Velike težave, mislim predvsem na finančne zahteve gradnje, je draveljska župnija premagovala s skrajnimi napori. Vendar niti enkrat samkrat z okrnitvijo arhitekture ali kvalitete in trajnosti izvedbe. Zato smo se ponekod odločili za začasne rešitve, ki smo jih skozi leta postopno nadomeščali s tistimi, ki so bile načrtovane. Na koncu smo cerkev počastili z novimi orglami in s trgom, ki poslej povezuje obe cerkvi in uvaja draveljsko sakralno oazo.