Koronavirus s svojimi domačimi in tujimi sevi še vedno močno kroji naše življenje. Ne glede na naše skrite želje prehajanje iz črne faze v rdečo, pa iz te v oranžno in tako dalje poteka glede na stanje, ki ga beleži neizprosna statistika. S prehajanjem iz ene v drugo fazo so neločljivo povezani tudi ukrepi, ki krojijo naša vsakdanja življenja, s tem pa tudi to, čemur lahko rečemo “verska praksa”. Glede tega se počasi začenjajo oblikovati zelo različni načini ravnanja med župnijami. Sam sem že slišal, pa verjamem, da marsikdo med vami tudi, kaj takega ali podobnega: “Zakaj se v Dravljah komplicira s prijavljanjem k maši? Grem pa že raje v kakšno drugo župnijo, kjer tega ni.” Ali pa: “Zakaj se v Dravljah pri mašah še vedno ne poje, če se pa tam in tam že?” Ali pa morda: “Vem za župnije, kjer imajo verouk že v živo. Zakaj v Dravljah še vedno vztrajajo pri verouku na daljavo?”

Da takšna in podobna vprašanja ne bi krožila med nami v nedogled in povzročala slabo voljo, bom poskusil odgovoriti.

Navodila, ki jih je dala Slovenska škofovska konferenca, so jasna in si jih lahko na njihovi spletni strani vsak prebere. Zakaj si jih kakšen drug župnik razlaga drugače ali jih drugače uresničuje, ne vem. Ker se trudim, da bi bil dober učenec sv. Ignacija Lojolskega, pa se lahko oprimem njegovega pravila, da “je treba predpostaviti, da mora biti vsak dober kristjan prej pripravljen trditev svojega bližnjega opravičiti, kakor pa obsoditi”, in v tem duhu poskušam razumeti in razložiti.

Verjamem, da lahko župnik, ki pozna svojo cerkev in svojo župnijo, oceni, da ni velike nevarnosti, da bi k maši prišlo več ljudi, kot to dovoljuje velikost njegove cerkve, in zato obiskovalcev maše ne sili k temu, da se za vsako mašo prijavljajo.

Verjamem, da lahko župnik, ki pozna svoje župljane in veroučence, oceni, da zaradi tega, ker vsi veroučenci hodijo v isti razred ali pa vsaj v isto šolo, tveganje za širjenje okužb ni tako veliko, zlasti še, če tudi posamezna skupina veroučencev ni večja od deset otrok.

Verjamem, da lahko župnik, ki pozna svojo cerkev, oceni, da je cerkveni kor dovolj velik in dovolj oddaljen od ladje cerkve, da se ga lahko šteje kot poseben prostor, v katerem pevci s petjem ne ogrožajo drugih župljanov.

Verjamem pa tudi, da vsak, ki vsaj malo pozna našo cerkev, našo župnijo in naše veroučence, hitro ugotovi, da nič od tega ne velja za nas:

• naša župnija je velika in če ne bi bilo omejitev, zaradi katerih smo uvedli prijavljanje, bi bila cerkev vsaj pri nekaterih mašah veliko bolj polna, kot to v tem trenutku dovoljujejo predpisi, ki skušajo zagotavljati našo varnost;

• v našo župnijo prihajajo veroučenci iz zelo različnih okolij in šol (za primer: v 7. razredu imam otroke iz desetih različnih šol);

• cerkveni kor v naši cerkvi je praktično del cerkve same in pevci so v neposredni bližini klančine pri orglah.

Zato sem vam vsem zelo hvaležen za vaše razumevanje in za potrpežljivost pri prenašanju vseh omejitev, zaradi katerih trpi naša povezanost, naša kateheza in naša liturgija. Morda bo lažje, če bomo bolj pozorni na to, kaj imamo, kot na to, kar nam manjka:

• imamo možnost, da se kljub vsemu lahko zberemo pri sveti evharistiji ter srečujemo in prejemamo Jezusa pod podobo kruha;

• imamo dobro katehetsko ekipo, ki se ves ta čas zelo trudi, da kljub delu na daljavo kakovost verouka čim manj trpi.

S tem v zvezi naj omenim opažanje, da število tistih, ki želite biti v živo prisotni pri nedeljski maši, vztrajno raste, zato pri običajnih nedeljskih mašah začenja zmanjkovati prostih mest. Ker smo tega veseli, obenem pa cerkve ne moremo povečati, smo v sredo na srečanju ŽPS sklenili, da bomo začenši s 4. postno nedeljo, 14. 3., v urnik nedeljskih maš poleg tistih ob 6.30, 8.30, 10.00, 11.30 in 19.00 dodali še mašo ob 17.00. 

Poleg tega še vedno velja, da je mogoče v nedeljo spremljati sveto mašo od doma (ob 8.30 prenos iz naše cerkve, ob 10.00 po TV) in priti nato le k obhajilu – res je, da je to zasilna rešitev, vendar veliko boljša kot nič.

Naj zaključim z vabilom, ki menda visi v zakristijah vsake kapele sester Matere Terezije, misijonark ljubezni: “Obhajajte evharistijo kot bi bilo prvič, kot bi bilo zadnjič, kot bi bilo edinkrat!” Pa naj bo s petjem ali brez …