Spodaj je nekaj osnovnih informacij glede adventa naši župniji.

Izdelovanje adventnih venčkov

V soboto pred 1. adventno nedeljo, 26. 11., od 9.00 do 14.00 v Dvorani nove cerkve bodo animatorji imeli delavnico adventnih venčkov. Vabljeni vsi, predvsem otroci in družine. Za material bo poskrbljeno. Prinesite pa svoje svečke in škarje, lahko pa tudi okraske.

Blagoslov adventnih venčkov

Na prvo adventno nedeljo, 27. novembra pri vseh mašah blagoslavljamo adventne venčke. Če ste svojega pozabili prinesti, ga lahko blagoslovite tudi sami doma v družinskem krogu, po obredu, ki ga najdete tu: Blagoslov adventnega venca. Blagoslovljeno vodo boste našli v cerkvi (cisterna s to vodo).

Adventni koledar

V župnijski pisarni je na voljo adventni koledar – knjižica z zgodbami za vsak dan adventa. Tema letošnjih zgodb je življenje mlade Francozinje, Pauline-Marie Jaricot. Namen branja zgodb je priprava na Jezusov prihod.    

V sredini knjižice tudi letos najdete papirnati hranilnik za trikraljevsko akcijo. Vanj lahko otroci zbirajo denarne prispevke, ki jih bodo prinesli pred oltar na praznik Gospodovega razglašenja (Sv. trije kralji), 6. januarja. Zbran denar bo namenjen za otroke v misijonskih deželah.

Adventno spovedovanje

Adventno spovedovanje za veroučence bo v 3. adventnem tednu, med 12. do 15. decembra.

Spoved pa je možno opraviti tudi vsako sredo od 19.00 do 20.00 in nedeljo v času dopodanskih svetih maš (8.30, 10.00 in 11.30).

Miklavževanje

Sveti Miklavž se že veseli, da bo spet obiskal draveljske otroke, in sicer v ponedeljek, 5. decembra, ob 17. uri v novi cerkvi.

Na trgu pred cerkvijo bo Turistično društvo Dravlje poskrbelo za pečen krompir ter čaj za otroke in kuhano vino za odrasle.

Vnaprejšnja prijava otrok ni potrebna, bo pa Miklavž vesel otroških dobrih del in molitev, na sprejemu pa bo prisluhnil otrokom, ki mu bodo želeli zapeti ali recitirati kakšno pesem.

Adventni duhovni “coaching” za mlade do 30. leta

V adventnem času pripravljamo duhovno ponudbo za mlade v obliki tedenskih srečanj.

Prijave do nedelje, 27. 11., sprejema p. Marko na e-naslov: marko.pavlic.sj@gmail.com. Pri njem dobite tudi več informacij o ponudbi.

Brezmadežno spočetje device Marije

Katoliška Cerkev 8. decembra praznuje slovesni praznik brezmadežnega spočetja device Marije. Ta dan bodo svete maše v naši župniji ob 7.00, 17.00 in 19.00.

Luč miru iz Betlehema

V petek, 16. 12., pri večerni sveti maši ob 19.00 pride med nas Luč miru iz Betlehema z letošnjim geslom “Vstani in sveti”. 

Letošnja akcija nas spodbuja k drobnim dejanjem dobrote in ljubezni, ki so kot drobne luči v svetu teme, vojn, bolezni in krivic. Z mnogo drobnimi lučmi lahko to temo razsvetlimo in svet počasi spreminjamo na bolje. K temu nas spominja tudi Luč miru, prižgana v votlini Jezusovega rojstva.

Znamenja na začetku svete maše

V adventu je prav, da se še posebej potrudimo, da k maši ne bomo zamujali. Uvodni del svete maše je zelo pomemben in prav je, da se nanj primerno pripravimo, tako, da pridemo kakšno minuto prej, v miru najdemo svoj prostor ter počakamo na začetek.

V prvih treh adventnih nedeljah malo pobližje pogledali, zakaj je dobro, da ne zamudimo začetka maše, oziroma kaj vse zamudimo, kadar zamudimo.

1. DEL

Prihod k oltarju

Procesija, v kateri so duhovnik(i) in ministranti, je znamenje naše življenjske usmerjenosti k Bogu. Predstavlja vse nas, Božje ljudstvo, ki smo romarji na poti skozi življenje. Spominja nas, naj imajo vse naše misli, besede in dejanja, življenje celo, za svoj cilj Boga.

Poklek

Ko se v začetku maše procesija približa oltarju, se udeleženi v procesiji pred oltarjem razvrstijo in skupaj pokleknejo. Pokleknemo pa tudi vsi, ko vstopimo v cerkev in se obrnemo proti tabernaklju. Spomnimo se, da se je pri zadnji večerji Jezus sklonil k učencem in jim umil noge. S tem je pokazal, kako zelo jih ljubi in kako nizko se je zaradi te ljubezni pripravljen spustiti. Ko mi pokleknemo, naredimo to tako, da se tudi naše srce pokloni Bogu, v ljubezni in spoštovanju. Če zaradi bolezni ali drugih telesnih omejitev ne moremo poklekniti, svoje spoštovanje izrazimo z globokim priklonom ali s spoštljivim pogledom na tabernakelj. Poklek ali priklon sama naj bosta tudi posebna molitev.

Poljub oltarja

Oltar predstavlja Kristusa in je središče, okoli katerega se zbiramo. Duhovnik poljubi oltar ob začetku in na koncu mašne daritve. Poljubi ga tudi v imenu vernikov, ki tedaj prisostvujejo bogoslužju. Poljub nas spomni na številne poljube, s katerimi je grešnica v farizejevi hiši poljubljala Jezusove noge. Kar ni in ni mogla nehati poljubljati njegovih nog, medtem ko jih je umivala s svojimi solzami. In ker je veliko ljubila, ki je bilo veliko odpuščeno (Lk 7,38). Za kaj vse imamo tudi mi prositi odpuščanje!

S poljubom pa duhovnik pokaže tudi na zvezo med Ženinom (Kristus) in Nevesto (Cerkev). Kar namreč duhovnik s tem začenja, ni nič drugega kot utrditi vez med Cerkvijo in njenim Gospodom, med dušo in njenim Odrešenikom. Zato je duhovnikov poljub tudi naš poljub.

Pokrižanje

Duhovnik začne bogoslužje z znamenjem križa. Nekateri naredijo križ že zjutraj, ko se zbudijo, drugi pa, ko se poslavljajo od doma.

Običajno v začetku maše naredimo veliki križ, to je križ, narejen od čela do prsi in od leve do desne rame. Pri tem glasno ali v mislih izrečemo molitev: »V imenu Očeta in Sina in Svetega Duha«. S tem izpovedujemo vero v Boga nad nami (čelo – Oče) , v nas (prsi – Sin) in med nami (od leve proti desni rami – Sveti Duh).

2. DEL

Kot enega od vidikov adventne drže budnosti in čuječnosti letos izpostavljamo trud, da k maši ne bomo zamujali. Uvodni del svete maše je zelo pomemben in prav je, da se nanj primerno pripravimo, tako, da pridemo kakšno minuto prej, v miru najdemo svoj prostor ter počakamo na začetek.

Da bi globlje razumeli, zakaj je dobro, da smo točni oziroma kaj zamudimo, kadar nismo točno, danes predstavljamo drugi del vstopa v mašo in njegovih sestavnih delov

Priznanje krivde

Duhovnik nas ob pričetku maše povabi, naj se v tihoti zamislimo in v kesanju pred Bogom ter brati in sestrami priznamo svojo grešnost. V tišini prosimo zase in za vse navzoče usmiljenja in odpuščanja. Povabljeni smo, da v sebi odstranimo ovire, ki nas ločijo od tega, da bi »vredno obhajali svete skrivnosti«. Ko smo namreč zbrani skupaj kot občestvo, smo zbrani v imenu Gospoda. On je v tem trenutku z nami. On je »Jagnje, ki odvzema greh sveta«, On je veliki duhovnik, ki se zavzema za nas, grešnike, pred Bogom.

Priznanje krivde (»Vsemogočnemu Bogu …«) je konkreten izraz resničnosti duhovnika in občestva, ki ponižno priznajo svojo grešnost. Na naše priznanje duhovnik odgovori: »Usmili se nas, Vsemogočni Bog, odpusti nam naše grehe in nas privedi v večno življenje.«

Ta čudovita liturgična molitev nas ne odveže grehov tako kot odveza pri spovedi. Gre bolj za prošnjo, da bi nam bili po posredovanju Cerkve in po molitvi tistih, ki so z nami pri maši, odpuščeni majhni, vsakdanji grehi. Tako smo verniki obvarovani, da bi padli v večje grehe.

Trkanje na prsi

Ta kretnja izraža notranje kesanje zaradi greha, ki ima svoj izvor v srcu. Iz evangelija poznamo cestninarja, ki je pri molitvi v templju »stal daleč proč in še oči ni upal povzdigniti k nebu, ampak se je trkal na prsi in govoril: ‘Bog, bodi milostljiv meni grešniku!’« (Lk 18,13).

S trkanjem na prsi iskreno in ponižno priznavamo svojo krivdo in pokažemo, da smo pripravljeni sprejeti tudi pokoro. S tem je vedno združena naša volja, da bomo boljši. Zato je naše trkanje na prsi tudi klic, naj se naše srce odpre večji ljubezni, lepšemu življenju in k bolj iskrenemu odnosu do Boga, bližnjih in do samega sebe.

Vzklik »Gospod, usmili se!«

Vzklik prihaja iz grške liturgije (po grško »Kyrie eleison«). Njegov namen je, da bi verniki zbrani v začetku maše postali občestvo, se v pravem duhu uglasili za poslušanje Božje besede in vredno pristopili k prejemu evharistije.

V Splošni ureditvi rimskega misala beremo, da gre za »spev, s katerim verniki kličejo h Gospodu in prosijo njegovega usmiljenja« (56). Ko torej šestkrat (trikrat duhovnik in trikrat ljudstvo) vzkliknemo, po eni strani podaljšamo kesanje, po drugi strani pa to vzklikanje Kristusu kot vladarju sveta predstavlja že uvod v »slavo Bogu na višavah«, ki sledi pri nedeljskih in prazničnih mašah.

Slava

Slava je zelo stara in častitljiva hvalnica, s katero mi kot občestvo Cerkve, zbrani v Svetem Duhu, slavimo in prosimo Boga. Slavo pojemo ali molimo ob nedeljah (razen v adventnem in postnem času) ter ob slovesnih praznikih.

Slava je po svoji vsebini izredno bogata, zato je prav, da jo molimo počasi, doživeto. Kadar molimo Slavo, smo v molitvi pridruženi skupnosti svetnikov, kajti oni v nebesih nenehno slavijo Boga.

Glavna mašna prošnja

Začetni obred svete maše sklepa glavna mašna prošnja. Moli jo duhovnik kot predstojnik vsega občestva, ki je zbrano pri sveti maši. Ko nas duhovnik povabi k molitvi, se zavejmo, da stojimo pred Bogom, in k prošnji, ki jo duhovnik moli iz mašne knjige, v srcu izrecimo tudi svoje prošnje. To je torej trenutek, ko smo vsi skupaj združeni v molitvi k Bogu.

Naš odgovor na glavno prošnjo je »Amen«, kar pomeni našo pritrditev, oziroma naš »da«. S tem izjavljamo, da imamo to, kar molimo in kar moli v našem imenu duhovnik, za resnično.

Koledarji

Na polici pred pisarno so še vedno na voljo koledarji Vincencijeve zveze dobrote, zraven njih pa najdete kuverte, s pomočjo katerih jim lahko nakažete priporočen dar (ali pa še malo več).

V župnijski pisarni je še vedno na voljo marijanski koledar, dobi pa se tudi Družinine koledarje na enem listu, po katerih ste nekateri tudi že spraševali.