Vsi so sveto mašo lahko spremljali preko neposrednega prenosa na drugem programu Televizije Slovenija  in Radia Ognjišče, ki romanje spremlja že vsa leta.  

Na Brezje smo v soboto tako priromali le predstavniki skupin, ki se tradicionalno udeležujejo romanja, in številni prostovoljci, ki so v preteklih letih pomagali pri izvedbi. Sama sem predvsem želela v Marijino naročje prinesti vse Vas, ki zaradi znanih razlogov niste mogli poromati, predvsem vse stanovalke in stanovalce doma starejših Ljubljana Šiška in vas, drage so faranke in so farani, ter zdravstveno, medicinsko in negovalno osebje, ki skrbi za bolnike, invalide in starejše, bolnišnične duhovnike,  pa tudi naše patre jezuite; in se obenem zahvaliti za še živ spomin – ne samo moj, ampak tudi romark, stanovalk doma starejših občanov – na romanje izpred dveh let,  ki sta nam ga duhovno obogatila spremljevalca p. Vid Lisjak  in sedaj že pokojni upokojeni škof msgr. Alojz Uran. 

Bogoslužje, ki se je pričelo ob 10.00 uri, je vodil novomeški  škof msgr.  Andrej Glavan ob somaševanju urednika Ognjišča msgr. Boža Rustje, bolnišničnega duhovnika msgr. Mira Šlibarja in brezjanskega rektorja p. dr. Roberta Bahčiča. Ob uvodni pesmi »Veš, o Marija«, smo v globini duše ganjeno začutili drugačnost letošnjega romanja, ki je potekalo v doslednem spoštovanju preventivnih ukrepov pri javnem bogoslužju v cerkvah in  brez fizične navzočnosti vseh tistih romarjev, katerim je to romanje najbolj namenjeno. A v duhu smo bili povezani z njimi.

Škof Andrej Glavan je v svojem nagovoru spregovoril o bolezni in trpljenju. Katekizem Katoliške Cerkve pravi o bolezni: »Bolezen in trpljenje sta vedno bila med najtežjimi problemi, ki jih postavlja človeško življenje. V bolezni človek izkuša svojo nemoč, svoje meje in svojo končnost. Vsaka bolezen more napraviti, da zaslutimo smrt. Bolezen nas privede v tesnobnost, v zaprtost vase, včasih celo v obup in upor zoper Boga. More pa napraviti človeka zrelejšega, mu pomagati, da spozna v svojem življenju to, kar ni bistveno in se obrne k temu, kar je bistveno. Zelo pogosto sproži bolezen iskanje Boga, vrnitev k Njemu« (KKC 1500 s). Spomnil nas je na izvor ljubezni in skrbi Cerkve do trpečih in bolnih. Namreč »Jezusa, ki je dal v svojem javnem delovanju prelep zgled čuteče skrbi za vse bolne, telesno in duhovno trpeče, je v zadnjih trenutkih svojega življenja svojo mater izročil Janezu, ki je bil pod križem naš zastopnik. Svoji materi je izročil skrb za nas, v materialnih in duhovnih stiskah. Apostol Janez, ki je bil ob Jezusu priča Jezusove skrbi in njegovega naročila Bolnike ozdravljajte (Mt 10,8), njegovih čudežev in pozornosti do vseh, ki so trpeli zaradi vseh vrst bolezni ali pa doživljali svojo neurejenost zaradi greha, je razumel, da morajo Jezusa v tem vsi Jezusovi učenci tudi posnemati. Imeti morajo, tako kot Jezus, odprto srce za vse stiske, brez izjeme. To materinsko skrb je Cerkev konkretno udejanjala za bolne v bogati vrsti različnih služb – karizem različnih redov.« Čeprav danes v državah, kjer je sistem zdravstva dobro razvit, to ni več prvo poslanstvo Cerkve. »S svojim delom in načinom dela vzgaja in daje zgled, da postavlja človeka v središče življenja. Procesi zdravljenja in raziskave naj bi se namreč opravljali v popolnem spoštovanju življenja in krščanskih moralnih vrednot. Predvsem pa Cerkev posnema Jezusa v tem, da se kot on sklanja nad človeško revščino, bolezen in trpljenje z zakramenti, ki dajejo moč in tolažbo. Trpljenje je božji obisk in poljub. Mati Terezija je dejala, da je trpljenje znamenje, da smo prišli Kristusu na križu tako blizu, da nas lahko poljubi. Poljublja nas po zakramentih Evharistije in bolniškega maziljenja.« Z nami je podelil še naslednje njene misli: »Zapomnite si, da se Kristusovo trpljenje vedno zaključuje z radostjo njegovega vstajenja. Kadar v svojem srcu čutite trpljenje, se spomnite, da vstajenje mora priti, veselje velike noči se mora zasvitati. Nikoli ne dopustite, da bi se vaše srce napolnilo s tako žalostjo, da bi pozabili na radost vstalega Kristusa.«

Po pridigi je škof Glavan mazilil invalide, ki so bili prisotni v baziliki Marije Pomagaj, ostale romarje pa so duhovniki mazilili po sveti maši. Po obhajilu je sledila izpostavitev, procesija in blagoslov z Najsvetejšim, ob zaključku svete maše so mašniki odšli na prostor pred baziliko, kjer je škof Glavan blagoslovil prisotne romarje.

Tiha ganjenost in globoka občutenost darovane svete maše je še dolgo odzvanjala v nas tudi v popolnoma izročitvenih, zaupanja polnih, besedah refrena pesmi: »Rad bi povedal svetu, da si najlepša Ti, rad bi povedal svetu, da Mati moja si«;  in pesmi »Marija, skozˈ življenje«.

Na koncu pa bi z vami želela podeliti tudi »nujno prošnjo«, ki jo je izrekel škof Glavan ob koncu homilije: »Marija, pomagaj in vodi nas ti, da Bogu in tebi bomo ostali tudi v bolezni vedno zvesti!«

                                                                                                                                        Adrijana Šmid Marjanović