»Kdor je moje meso in pije mojo kri, ostaja v meni in jaz v njem.« (Jn 6,56)

1. berilo: Knjiga pregovorov 9,1-6

Psalm: Knjiga psalmov 34,2-3.10-11.12-13.14-15

2. berilo: Pismo Efežanom 5,15-20

Evangelij: Janezov evangelij 6,51-58

Ko beremo življenjepis sv. Roka iz 14. stoletja, nas najprej pretrese močna vera njegovih francoskih plemiških staršev, ki čeprav premožna, nista mogla imeti otrok in sta Boga dolgo prosila za to milost. Po neki zaobljubi, ki sta jo naredila Bogu, sta končno prejela sina, ki je bil dvakrat poseben otrok: težko izmoljen in tisti, ki bo postal velik svetnik. Dvakratni blagoslov: za starša, ki sta ga z veliko vero izprosila in za mnoge bolnike, h katerim ga bo Bog v življenju pripeljal.

Ko Roku še ni bilo 20 let, sta mu starša že umrla. Oče ga je na smrtni postelji toplo vabil naj se posveti službi Kristusu v bolnih in ubogih. To spodbudo je Rok vzel zelo resno in se včlanil v frančiškanski tretji red, saj mu je to omogočalo živeti pobožno, hkrati pa ne pustiti laiškega stanu. Tudi če je imel veliko bogastvo in zveneče grofovsko ime, je vsemu temu obrnil hrbet. Po zgledu nekaterih svetnikov pred njim (sv. Frančiška Asiškega in sv. Antona puščavnika) je tudi on prodal vse imetje in ga razdal ubogim, predvsem ubogim ženam in vdovam, pa tudi nekaterim samostanom in bolnicam. Kot romar se je podal v Rim, da bi obiskal in počastil grobove slavnih apostolov in mučencev. Že na poti se je srečal s kugo in se takoj požrtvovalno posvetil strežbi bolnikom. Tudi v Rimu ni bilo drugače. Rok je kmalu postal znan po tem, da so mnogi po njem čudežno ozdraveli, ko jih je pokrižal na čelu. Tako naj bi ga v Rimu papežu predstavil ravno neki kardinal, ki je ozdravel od kuge potem, ko ga je Rok pokrižal na čelu. Na čelu tega kardinala naj bi križ ostal vse življenje.

Kljub daru ozdravljenj Roku ni bilo prizanešeno z boleznijo. Na poti domov v rodno Francijo je obležal hudo bolan za kugo. Ko so ga pregnali iz bolnišnice, se je sv. Rok z veliko težavo zavlekel v neko votlino v bližnjem gozdu. Preživel je lahko samo po Božji previdnosti, ko mu je neki pes vsak dan prinašal kruh. Izkazalo se je, da je to pes nekega plemiča, ki je Roku pomagal do ozdravitve in ob njem poglobil svojo vero. Ko je pa Gottardo tudi sam zbolel za kugo, ga je Rok pozdravil in se spet podal proti domu.

Ko je še bil na poti v Italiji, se je znašel sredi vojnega stanja. Ker ga zaradi zelo revnega izgleda niso prepoznali in ker jim Rok ni razodel kakšnega stanu je, so ga imeli za vohuna. Pet let je preživel v zaporu. To trpljenje je sprejemal kot pokoro v zadoščenje za mnoge grehe človeštva. Šele tik pred smrtjo so drugi opazili, da je med njimi svetnik. Ko je prejemal zadnje zakramente, je njegov obraz žarel in velika luč je razsvetljevala celico. Paznik zapora je ljudem pričeval o čudežih, ki so se ob njem dogajali. Mnogi, ki so se mu po njegovi smrti priporočali, so ozdraveli. Tako se je hitro razširilo njegovo češčenje.

Tudi nam je sv. Rok namenjen v blagoslov, kakor takrat ljudem njegovega časa. Bog želi, da v sv. Roku najdemo zgled požrtvovalne ljubezni do bolnih in ubogih, da ga posnemamo v ljubeči skrbi zanje. Bog tudi želi, da po priprošnji sv. Roka ozdravimo od različnih nalezljivih bolezni sodobnega časa. Naj bodo to telesne, duševne ali duhovne bolezni. Te zadnje so najhujše. Taka je duhovna kuga verske ravnodušnosti in izgube vere, ki se je v prejšnjem stoletju globoko zažrla v zahodnem svetu in tudi v Sloveniji. Naj nam in našim najdražjim, našemu narodu, vsem narodom Evrope, sv. Rok po znamenju križa prinese ozdravljenje!