DRAVELJSKE ŠMARNICE < Nazaj

Datum objave: 01.05.2012     Avtor: Primož Podobnik
DRAVELJSKE ŠMARNICE

(Šmarnice so dobesedno prepisane iz zbirke p. Lojzeta Štrublja, ki jih je izdal leta 1995. Gre za njegovo osebno subjektivno pripoved, kar se najbolj kaže pri uporabi besedišča.)


1.del

Prihaja: bolan, ni sicer star, je pa še v zaporu


V letu 1960 in 1961 je Dravlje zajela velika radovednost. Dvoje vprašanj jih je zanimalo: ali bodo Dravlje res končno postale župnija in kdo bo župnik.

Za nastanek župnije je imel veliko besede in se veliko mučil dr. Anton Strle, zdaj upokojen vseučiliščni profesor na teološki fakulteti. Ker je prihajal v Dravlje vsako nedeljo, je dobro videl potrebe tedanje šentviške podružnice sv. Roka. Videl je naprej, da število vernikov izpod zvona Rokove podružnice raste. Leta 1961 in sicer koncem marca je bilo naštetih v Dravljah 3031 prebivalcev. Če pomislimo na župnije, ki nimajo niti tisoč prebivalcev, so brez dvoma tukajšnji prebivalci imeli pravico do svoje župnije. Sicer je res, da so draveljski fantje radi zahajali v št. Vid k maši. Tudi dekletom, pa materam to ni bilo odveč. Tako se je krepila njihova vzajemnost, zavest, da so prijatelji med seboj in da skupaj lahko veliko naredijo. Toda tudi njih je zajelo navdušenje za novo, svojo župnijo. Posebno je to bilo opazno, ko so tudi v Dravljah začeli z obhajanjem velikonočnega tridnevja. Ko pa so uresničili svoje dolgoletne sanje, da so na veliko noč imeli tudi procesijo – vstajenjsko procesijo, je bila želja kar nepremagljiva. Zato je tedanji duhovnik, gori imenovani profesor, na škofijskem ordinariatu zastavil svoj ugled, da se ustanovi nova župnija. Tedanji škof, pozneje nadškof msrg. Anton Vovk je to misel podprl posebno, ker je tudi sedanja podružnica sv. Marjeta v Kosezah želela svojo novo faro. Tako se je torej po dolgem čakanju (vsako čakanje je zahtevano, saj terja potrpežljivosti in čakanja) leta 1961 in sicer 30. Julija uresničila želja tako Koseščanov kakor Draveljcev: škof Anton Vovk je razglasil in določil meje novih župnij in razglasil za začetni datum uradovanja 1. avgust 1961.

Predvsem pa je župljane zanimalo, kdo bo novi župnik. Bilo je veliko ugibanja, predvsem pa radovednosti: le kdo bo. In z mesta, na katerem se je mnogokaj vedelo, so odgovarjali samo: to ne, ta ne. In ko je bilo določeno, kdo bo prišel, se je odgovor glasil: prišel bo za župnika nekdo, ki je slaboten, bolehen; ni sicer star, vsaj ne tako star. Je pa v zaporu. Ob tem ´razglasu´, ki je šel po Dravljah kakor blisk, je bilo nekaterim bridko. Spraševali so se: zakaj pa ne šentviški kaplan Tone Kotar, ki je tako lepo vplival na mladino. Tako lepo zna pridigati! Tako prijazen je. Kar naš je že. Ko pa so slišali: pride, pride seveda; pa ni sicer še star, ni pa mlad, se je nekaterim ´storilo inako´. Morda so bili tudi razočarani. Ko pa so premlevali, kaj to pomeni: je še v zaporu, jih je kar minevalo, da bi se navduševali. In skoraj se je v nekaterih srcih porodil neki odpor. Skoraj odločni draveljski: ne!

Pa je res prišel. Tisti, ki sicer ni star, pa tudi mlad ne več. Pa še bolehen je. In za zdaj je v zaporu. Prišel je, da se daje vsem, ki bodo z njim hoteli sodelovati. Njegovo trdno in naravi nekoliko zoprno geslo je bilo: vsem bodi vse. Skrbi za vse. Zavedel se je, da bo položaj težak; videl cerkev, ki so zanjo mežnarjevi lepo skrbeli. Videl je prostore v njej, ki so klicali po obnovi, nekateri po adaptaciji, saj ni bilo nobenega pravega prostora za verouk. Toda v glavi tega bolnega, ne več mladega, čeprav sicer še ne starega duhovnika je zrasla misel: za Boga nobena žrtev ni velika. In kakor je Bog povsod, tako je tudi tu, v Dravljah. Samo napraviti mu bo treba nekaj več prostora. Vsi naj bodo deležni blagoslova nove župnije: telesnega zdravja ob zavetniku sv. Roka, posebno pa zdravje duha, ki tako neizmerno presega pomembnost zdravja duha, ki tako neizmerno presega pomembnost zdravja telesa. Naj bo v tej župniji veliko tistega, kar je osnova življenja: dobrota, ljubezen. Take misli so rojile temu človeku po glavi.

In ostal je ta prvi župnik Draveljčani. Morda se lahko reče, da so postali prijatelji. Približali so se vsi ljudje dobre volje. Le tisti, ki so cerkev hoteli podminirati in predvsem podminirati njeno delo, so ostali v ozadju in naklepali, kaj bi storili. On pa je ostal, ostal do današnjega dne. In še vedno ima vse rad, čeprav je skočil že v visoka leta. In sklenil je, če bo Bog tako hotel, biti s farani do smrti.


Naša Mati Marija, pa naj bo z vsemi nami, saj jo je njen Sin postavil za pomoč kristjanov!


2. del

Ne igrajte se z lučjo

 

Dne 30. junija 1961 ob 19. uri

Dan je bil določen za razglasitev nove župnije. Poleg draveljske je bil določen tudi dan za razglasitev nove župnije Koseze.

Kaj vse se je godilo pred tem? V Dravlje sem prišel kmalu popoldne. Do tedaj je moje bivanje bilo na Bogenšperku, nekdanji in tudi sedanji pravni posesti grofa Windischgrätza, ki je imel po Sloveniji še  več gradov. Ker so jezuite iz Ljubljane pregnali z namenom, da jih zastrašijo, je tedanja UDBa sklenila, da jih namestijo na tem gradu. Pred vojno je bil grad v čudovitem kraju tudi lepo ohranjen. Imeli so ti grofje svojo elektriko, svoj vodovod. Kako so imeli velik smisel za lepoto kraja. Zato so ustvarili nov drevored, ki so ga ustvarjale lipe. Razgled je bil nekaj izjemnega. Z ene strani je bil grad popolnoma skrit, z druge pa se je od tam videlo daleč na okoli.

Toda vojna je naredila svoje. Nemci, ali bolje okupatorji, so zavzeli grad, grofe pregnali in ker so se bali, da bi partizani mogli napasti grad, so morali ustvariti jasen pogled po vsej bližnji okolici. Zato so z vzhodne strani posekali vse gozd ponosnih smrek. Res so s tem ustvarili boljšo preglednost okolice, toda za ta poseg so ´morali´ posekati in tako rekoč uničiti tisto, kar je bil čudovit okras gradu. Ko se Italijani v septembru 1943 pretrgali zvezo z Nemci, so ta grad dobili v roke partizani. Kaj so iz gradu naredili, jasno priča stanje v letu 1949, so tja vrgli jezuite. Pretrgali so vodovodno napeljavo elektrike. Tedanja napeljava je bila zelo preprosta. Vsa je bila zgrajena še povrhu zidu.

Ko so torej jezuiti prišli na grad Bogenšperk, ni bilo nobene kljuke na vratih ali oknih, stekla so v glavnem bila razbita, tako da se jih je nekaj prehladilo v prvih nočeh. Spati so morali kar na tleh. S seboj so iz Ljubljane, Zrinjskega 7 smeli prenesti samo najnujnejše. Začela se je torej Kalvarija. Voda vsaj 200 m daleč. Osvetljava – stare leščerbe, s katerimi so hoteli osvetliti pot od ene sobe do druge, pa tudi v sobah samih je morala bila petrolejka, da so mogli vsaj za silo brati ali kaj napisati.

Pa še nekaj: strogo so zabičali okoliščanom, da jezuitom ne samo ne smejo ničesar podariti, temveč jim tudi ničesar ne smejo prodati. Kakšen je bil namen, ni potrebno razlagati. In še nekaj so prepovedali: strogo so zabičali, da se z Bogenšperka nikamor ne smejo premakniti, n tako, da bi šli na kakšno faro pomagati, niti tako, da bi se kam drugam posamič odselili. Kaj naj bi sledilo? Izumrtje! Pa je sledilo? Res da jezuiti niso več na Bogenšperku, od koder so odšli po junaškem posredovanju tedanjega predstojnika p. Mihe Žužka po raznih krajih: na župnije Šentlovrenc pri Veliki Loki na Dolenjskem, pa v Borovnico. Mene pa so poslali v Dravlje nekaj mesecev potem, ko so me spustili iz zapora. 

Tam smo čutili, kaj pomeni luč. Ko je škof, poznejši nadškof msgr. Anton Vovk ob pridigi s prižnice razglasil novo župnijo Dravlje in določil meje, je elektrika, ki je bila primitivno napeljana, začela utripati. S prižnice je s povišanim glasom rekel: »Ne igrajte se z lučjo! Ugasnite jih, saj ne morem govoriti!« pozneje je povedal, kako je mislil, da nekdo nalašč nagaja. Pa k sreči ni bilo tako, saj je bila temu vzrok slaba napeljava.

Toda ta beseda »Ne igrajte se z lučjo«, nam daje mnogo kaj misliti. Kaj je pravzaprav luč? Luč je svetloba. Luč je toplota. Luč je veselje. Luč je blagodejna kakor roka, ki človeka potolaži. Kaj bi naše življenje brez luči? Podnevi imamo sončno luč. Takoj pa, ko se začne mračiti, sončno luč nadomesti električna. Ljudje hočemo imeti svetlobo. Svetlobe potrebuje naše telesno življenje. Saj vemo, da v temi človeški organizem počasi odpove: odpovedo oči, odpove celoten organizem. Še bolj pa kot telo brez notranje svetlobe oslabi duh, srce. Kaj je ta notranja svetloba? To je dobrohotno oko, ki ga potrt človek doživi v potrtosti.

Zato je tako značilna beseda, ki jo nam jo je dal Gospod: jaz sem luč sveta. Nam pa je rekel podobno: vi ste luč. Ugasniti človeško voljo, ugasniti človeško podjetnost, ugasniti človeško željo, je duhovni uboj in konec človeškega bivanja. Škofova beseda mi tudi danes sega globoko v srce: ne igrajte se z lučjo. Res je, da je bila izgovorjena v drugih okoliščinah, toda njena vsebina velja za vse nas.

 

Prosim Kraljica majnika, ki je bila polna luči, naj ne pusti, da bi ta luč v nas ugasnila, pa tudi, da je ne bi ugašali v srcu svojega brata ali sestre!

 

3. del

Nova župnija – novo delo

 

Do mojega prihoda v Dravlje je bilo moje delo po župnijah (kolikor nisem bil po zaporih), kjer se vodil ljudske misijone.

Kaj so to ljudski misijoni? To je duhovna obnova župnije. Obnova miselnosti, odprava tistih navad, ki jim pravimo grešna. Obnova, duhovna obnova človeku bistri, jasni poglede. Bolje vidi sebe, bolje tudi okolico, predvsem pa bolje vidi svojega brata in sestro v Kristusu. Ko sem vodil ljudske misijone od Prekmurja, Štajerske, Kranjske do Primorske, sem povsod skušal sejati božje seme. Ne rečem, da se mi je povsod posrečilo. No, v glavnem nisem političen agitator, noben kričač in fanatik. Povsod sem skušal Evangelij približati ljudem, človeškim potrebam in tem potrebam primerno sejati, sejati.

Me je to delo veselilo? Odgovor je kratek: vsekakor. Bil sem vesel. Seveda: bil sem mlad, bil sem kolikor toliko pri moči, bil se navdušen za dobro stvar. Videl sem, da Evangelij vedno in povsod vžge: naj so bili mladi – koliko mladine je prišlo na te misijone! – naj so bili starejši in čisto onemogli. Koliko tolažbe in novih moči so se nabrali ob dobrotnih besedah, ki jih seje Evangelij. In veliko se jih je tudi obrnilo, spreobrnilo, da so Evangelij in življenje po Evangeliju vzeli zares. To so pričale oblegane spovednice, to so izpričali shodi vernikov, ki so posebno v drugi polovici tedna močno napolnili cerkev, to so izpričali tudi otročiči, ki so jih matere pripeljale v cerkev k nagovoru, namenjenemu prav njim (in predvsem materam) kljub težkim, da ne rečem najbolj težavnim vremenskim razmeram. Pristnega Evangelija so si ljudje želeli in so ga vsaj do neke mere prenašali v življenje.

Ni čudno, da mladega duhovnika to ´prime´, ga navduši, da še z večjim veseljem seje ne svoje, ampak božje seme.

Nisem sicer vedel, kaj vse me čaka, toda vedel sem nekaj: ni bilo vedno lahko. Toda dejstvo je, da so težave, da je posebno trpljenje nekakšno gnojilo za boljšo rast.

Tako je bilo tudi tedaj, ko sem prišel v Dravlje. Nisem pričakoval nobene prednosti, nobenega olajšanja. Zagrabiti je bilo treba trdo delo. Čakalo me je kar dvojno delo: treba je bilo treba urediti cerkev in stanovanjske prostore v tedanji ´mežnariji´, kakor so govorili Draveljci, predvsem pa je bilo treba ustvariti župnijo, občestvo.

Najprej je bilo ustvariti bazen, v katerem naj bi bodoče delo potekalo. Bil sem za župnijsko delo bolj ali manj sam. posebno kar zadeva obnovo cerkve, sem moral načrtovati sam, delavce iskati sam v neznanem kraju, kjer sem že prej slišal, da je zelo rdeč, torej cerkvi in njenim predstojnikom nasproten. Sam tudi prijeti za delo. Imel sem posebnega ´pajaca´, da se pomagal pri delu.

Katero delo na primer? Najprej je treba napraviti kolikor toliko spodobno bivališče za župnika. Mežnarijo so zasedli cerkovnik in njegovi: stric duhovnik in sestra, ki je gospodinjila. Za župnika je ostala ena edina soba za uradovanje, za spalnico, za delavnico, za pogovore. Vlaga je strahovito vdirala v prostore: v enem tednu je obleka v omari, ki sem jih dobil od dobrih ljudi, splesnela. Naj omenim tudi, da ni bilo nobenega pohištva, da ni bilo ne posteljnega, ne kaj prida osebnega perila; tudi obleke so bile skromne. Dobri ljudje so videli revščino in so priskočili na pomoč: eden je dal nekaj posteljnega, sicer starega in zašitega posteljnega perila; drugi je pripeljal kakšno omaro, ki je sam ni več uporabljal; tretji je prinesel/pripeljal kakšno posteljo. Sčasoma se je tega nabralo toliko, da je bilo kar preveč in sem tudi oddal, kakor sem dobil.

Tudi cerkev je bilo treba urediti. Sicer ne toliko ladje in oltarja ter prižnice, kar sem ohranil za pozneje. Najprej sem se lotil veroučne sobe. Toda kje? Na razpolago sem imel samo zakristijo, prostor, kjer se mašniki in ministranti oblečejo. Ker pa ni bilo nobenega drugega prostora, je bilo treba prostor, kakor je bil opremiti s pohištvom, ki bo primeren za verouk. Saj tu je jedro duhovnikovega dela.

Kaj je dejansko že bilo? Šentviški duhovniki, bodisi kaplani (ti so pridobili pretežno v največjem številu), pa tudi župnik, ki je dovoli, da se tu ustanovi župnija, so imeli le čisto nizke, kratke ´pručke´, da so otročiči na njih sedeli. Pa še teh je bilo malo: če se prav spominjam, jih je bilo samo nekih osem. Torej dosti premalo za mladino, ki sem jo želel zbrati k tako pomembnemu delu. Zato so mi priskočili na pomoč ljudje, strokovnjaki, ki so videli prostor in kaj bi se dalo narediti. Eden od vnetih faranov g. Jože Briški, je napravil načrt. Klopce naj bi bile iz močnega, debelega lesa, in naj bile zložljive: v soboto naj bi se zložile, da ne bi delale napotja. Prve mesece: v septembru in oktobru, vsaj na polovici sem imel verouk kar v cerkvi, potem pa je bila ´veroučna soba´ pripravljena, da sprejme veroukarje.

Tam se je odvijal verouk vse do leta 1971, ko je bilo odprto novo župnišče. V njem so bili za tedanje razmere (pred 23 leti) zelo lepe, moderne učilnice, vse zgrajene po normativih tedanje šole: višina 3,15m, morajo biti svetle, ne sme biti v njih preveč učencev. Vse je bilo doseženo: saj so bile skupine, ki bi prekašale število 30 razdeljene v dve, da je bilo to prav za kateheta in veroukarje.

Začelo se je. Če bi rekli v smislu prometnega življenja: kolo se je premaknilo.

 

Marija, po skoraj 34 letih življenja v župniji, nam pomagaj, saj te kličemo: mati dobrega sveta.


4. del

Ustvariti pogoje

 

Kakor je bilo (včeraj) rečeno, je bil ustvarjen prvi pogoj za delo v župniji.

Toda obnoviti je bilo treba cerkev. Tedanji šentviški dekan je prej temu bolj nasprotoval, kakor pa delo podpiral. To je bil gospod msgr. Zabret. Ko so na primer Draveljci zidali župnišče in pred vojno že imeli pripravljeno gradivo: opeka, pesek, kamen, tudi apno, je prišel glas gospoda iz Šentvida: ne. Ni bilo dovoljenja. Toda gospod je v času druge svetovne vojne moral v izgnanstvo, ker je Št. Vid zajela nemška vojska. Po vojni pa je na njegovo mesto prišel drug, zdaj že prileten župnik Franc Jeglič, ki je uvidel opravičeno željo draveljskih prebivalcev. Ne samo da je privolil, temveč je tudi pomagal. Če je prejšnji gospod videl predvsem gospodarske interese, in govoril, da je slab gospodar, ki pusti, da njegovo posestvo delijo, je novi gospod imel za prvo načelo: salus animarum, zveličanje ljudi. Zato se je zanimal za delo v novi župniji in pomagal z nasveti. Finančno pa seveda ni mogel pomagati, ker je bilo stanje po vojni, tudi še v letih 1960 do 1965 zelo zapleteno in nejasno.

Cerkev sama je dajala dokaj skromno podobo. Če si zamislimo, da so v prvih klopeh bile za razsvetljavo še svetilke s svečami, imamo pravo podobo notranjosti cerkve sv. Roka. Res je bila že tedaj v cerkvi elektrika. Toda celotno napeljavo je bilo obnoviti. Potem je bilo treba obnoviti vse oltarje. Zakaj? Med dvema vojnama je bila navada, da je oltar dajal vtis neke sline gmote, ki tišči k tlom. Tudi kipi svetnikov, ki so bili prebarvani z belo barvo brez slehernega odtenka in smisla za barok, v katerem je bila cerkev sama, pa tudi oprema, zamišljena, so klicali: rešite na s te barve, ki nas duši in ubija, pa nam dajte tiste prave, kakor se za nas spodobi.

V zakristiji je klicala v nečemu novemu tudi omara. Ne rečem, da ni bila zanimiva. Toda praktična ni bila. Predali so bili veliki obleka in mašni plašči se niso mogli vanje položiti, da bi bili zloženi. Zato so morali plašče pregibati, kar je lomilo okrasje na njih. Albe so bile izrabljene, ker jih je bilo treba nenehno premetavati. Zakaj? Prostora v omari je bilo malo, čeprav je bila omara videi velika.

Torej dela še in še.

Ko sem nekemu kolegu in prijatelju pokazal vse: cerkev, zvonik in mežnarijo, je dejal: Najprej ustvari pogoje. Najprej tega nisem niti prav dojel. Čez nekaj trenutkov pa se mi je v glavo in srce sedla misel: ustvari najprej pogoje.

Torej je treba ustvariti tudi nove pogoje za sodelavce, ki naj bi prišli v pomoč. Saj mi je bilo jasno: sam vsega dela ne boš zmogel. Moči gospoda Pojeta, ki je stanoval v mežnariji z nečakom in nečakinjo, so pešale. Pomagal je, kolikor je mogel. Toda več kakor za mašo, si ga nisem upal prositi. Torej ves verouk v vseh razredih osnovne šole, pa spovedovanje, pa večje število maš (od dveh se moral misliti še na tretjo, nato pa še četrto), med katerimi naj bi eden bil vedno na razpolago vernikom, je kričalo po pomočniku. Zanj pa je bilo treba ´ustvariti´ pogoje. Spodnji prostori v mežnariji niso bili primerni. Pa še nekaj: prostorov je bilo premalo. Kako pa naj jih ´pomnožim´? Jezus je v puščavi pomnožil kruh. Kako pa naj jaz, reva, pomnožim prostore?

Misel je kopala v glavi. Zato sem se zatekel na posvet dobremu, modremu svetovalcu, ki je bil vedno pripravljen pomagati. Bil je to že omenjeni gospod Jože Briški. Temu je vprašanje takoj šlo do srca. Pozneje mi je priznal, da mu je misel kopala prostor v malih in velikih možganih. Že čez nekaj tednov mi prinese predlog, ki naj bi ga oba pogledala, se o njem temeljito pogovorila in naj bi z delom začela. Kakšen je bil načrt? Vhodna vrata naj se zazidajo in v odprtino vzida večje okno. Vhodna vrata pa je treba prestaviti za nekaj metrov proti zahodu. Izhodna vrata proti severu naj ostanejo. Ves material: zemljo, različne odpadke za hišo je bilo treba odstraniti. Pri sosedovem vrtu je bilo treba napraviti betonski zidec, da bo zadrževal njihovo zemljo v vrtu. S sosedom se je treba natančno pogovoriti o razmejitvi, kar je bilo tudi doseženo. V prostoru, kjer je bila začasna kuhinja takoj za vhodnimi vrati, naj se napravi prostor za pisarno. Velik prostor, kjer je bil urad, spalnica, delavnica… naj se pregradi po polovici. Tako bodo gornji prostori dobili trdno oporo, iz enega spodnjega prostora pa bosta nastala dva. En prostor naj bo za bodočega kaplana, drugi za župnika – za njegovo spalnico.

Tudi gornji prostori so bili razdeljeni: iz dveh prostorov naj nastanejo štirje. Prostori so bili sicer majhni. Toda v njih je bilo najti nekaj zatišja, miru, da se zbereš, prostor, kjer se tudi odpočiješ. Če pa povem še to, da noben prostor ni dosegel 16 m2 in da je večina prostorov imela le svojih 8-9m2, je jasno, da so prostori bili skromni, kar zelo skromni.

Še nekaj! Zahodno od predvidenih vrat je bila ´klet´. Kaj to pomeni? Prostor je sicer bil temu namenjen. Toda ker je v njem bilo 15-20 cm vode, si lahko mislimo, koliko je bila uporabna. Pa voda ne sme biti ovira: napraviti je treba temeljito vodovodno napeljavo. Sam prostor pa razdeliti: cerkovnikovi naj bi tam imeli drvarnico, za nas pa je bila tam skromna kuhinja. Seveda so morali za ta namen biti zgrajeni tudi novi dimniki.

Kuhinja? Ne, to je bil nadvse skromen prostor niti polnih 4m2. Pa smo bili zadovoljni s tem načrtom? Meni je bil všeč. Naj delimo skromnost z vsemi, ki morajo živeti skromno.

Kolikokrat mi je prišlo na misel: kaj ni bilo v Nazaretu še veliko bolj skromno?! Pa je v tej skromnosti bila tudi sreča doma. Tudi tu naj bo prostor za košček sreče, ki ga bogastvo tako redko prinaša.

 

Marija, Devica najmodrejša, pomagaj nam vsem, da bomo znali in se ob tebi naučili skromnosti!


5. del 

S tak´m´ smo se otroc ´igral´

 

Načrt je bil narejen. Odobren. Torej? Pljuni v roke, zavihaj rokave in delaj.

Lahko je reči. Toda: kje dobiti pametnega in vestnega zidarja, kje delavce, ki bi podirali zidove. Jasno je namreč bilo, da je mežnarija stara. Stare hiše pa so se gradile iz kamna. Zemljišče pa, na katerem stoji, ima plitvo pod površino talno vodo.

Obrnil sem se na tedanjega ključarja Franceta Požarja. Ta je sam prej gradil. Zato je ime zveze s tistimi, ki imajo material, ki bodo tudi navažali. Tedaj so se namreč »farovžev« izogibali, se jih bali. Četudi bi plačal, ne bi radi ´ugriznili´ v to jabolko. Pokojni gospod Požar pa je imel vse: v svojem bližnjem sorodstvu je imel zidarja, ki je imel še znanega prijatelja, menda soseda. Oba sta delo prevzela. Plačevati je bilo treba na uro. Pa mi niti danes ni žal, da sta ta dva prevzela. Niti najmanj nista izkoriščala. Delala sta pridno, kakor bi delala zase.

Začelo se je: najprej je bilo treba odpreti luknjo, v katero se bodo vzidala vrata. Podiranje je šele pokazalo, kakšen zid je to. Kamenje, ki so ga delavci luščili iz zidu, je bilo velikansko. No, krepke delavske roke so bile vsemu kos. Kup tega kamenja je pred ´mežnarijo´ rastel, rastel. Pripeljali so tudi pesek. Toda to je bil drug. Mizar je napravil tudi vhodna vrata in okno, kakor je bilo predvideno v načrtu. Delo je hitro napredovalo. Delo je hitro napredovalo. Zidovi so stali. Predelne stene tudi. Bilo je treba še: izpeljati vodoravno napeljavo, napraviti pode, in pustiti, da se zid posuši. Ker tedaj ni bilo mogoče misliti na kakšno centralno ogrevanje, je bilo treba preskrbeti vsaj kamine. Vse je šlo lepo po vrsti naprej.

Toda nekomu vse to delo ni bilo po volji. Javil je gradbenemu odseku na občini, da se to nekaj gradi, spreminja tudi zunanjost. No, inšpektor je bil ne samo uvideven, ampak tudi dobrohoten. Pogledal je delo, pregledal načrte. Po skromni malici pa je dejal: Delajte naprej in vso srečo vam želim. Zato je delo šlo naprej.

Najprej smo se v času, ko so se zidovi sušili, odvažali. Odpeljati je bilo treba velikanski kup zemlje in vsega, kar se je v letih nabrala za menijo. Od tam so odpeljali okoli petnajst voz materiala. Pred hišo pa je bil velikanski kup kamenja. Nekaj ga je bilo malenkostno obdelanega. Po tega je kar sam prišel neki mož, ki so da v Dravljah, posebno pa v Šentvidu zelo dobro poznali – Baharjev France. Bil je močan in velik kot gora. Sam je dvignil velikanski kamen in ga nesel na ´diro.´ Ko sem mu rekel, naj mu še kdo pomaga, je preprosto odvrnil: »Take kamne smo za kravam ´meta´l, ko smo jih pasl´! Njemu je šlo vse za šalo. Zato je tudi pri vsem napornem delu znal prenesti nekaj veselja, celo zabave. Delo je potekalo naprej, da smo že prvi mesec koledarske pomladi mogli uporabljati prostore. Cerkovnikovi so se čisto umaknili v gornje prostore. Sicer je bilo boleče: gospod Poje Jožef je bil vajen biti sam v sobi. Toda treba je bilo dimnik speljati skozi njegovo sobo. Pa se je le nekoliko užaljen umaknil in v gornjem prostoru našel skromno zatočišče. Počasi se je načrt uresničeval, dokler se ni popolnoma uresničil.

Istega leta 1962 je prišel z Bogenšperka novi kaplan p. France Kovač, ki je bil zvesta duša in je veliko pomagal.

Uresničevalo se je tisto: ustvari pogoje.

To, menim, velja za vse naše življenje: naprej pripravi pogoje za življenje: to velja za družino, to velja pa tudi za različne skupnosti, posebno za verske, da se v njih more nemoteno razvijati življenje.

 

Marija! Gospod nam je dal veliki svet, v katerem živimo in´ kraljujemo´. Prosimo te modrosti, da bomo v tem svetu, kjer so pripravljeni vsi pogoji, nekaj zgradili!


6. del

Cerkev mora biti lepa!

 

Ko sem prišel v Dravlje, sem si želel, da bi cerkev bila lepa. Takrat, ko sem namreč prišel, je bilo sicer lepo oskrbovana, toda slabo urejena. Tako njena notranjost kakor zunanjost sta bili potrebni popravila in sta po tem kar kričali.

Najprej sem se lotil notranjosti. omenjeno je že, da je bila velika omara v zakristiji precej starinska in neprimerna za liturgična oblačila. Ko so že bile klopce za verouk na mestu, je bilo treba resno misliti na novo omaro.

Kakšna naj bi bila? Kdo bo izdelal načrt?

Naprej: kakšna naj bi bila. Seveda mora biti praktična za uporabo liturgičnih oblačil, pa tudi za veroučne potrebe. Kaj naj storim drugega, kakor da grem k mizarju. Šel sem. Vedel sem, da je zelo praktičen in spreten, sposoben mizar Srečo Berlič, ki sem ga srečal ob smrti njegovega tasta. To je bil prvi pogreb. Ob tem srečanju sem videl, da je pameten. Ko sva se srečala, sem mu povedal, kaj od njega pričakujem. Vprašal me je, ali imam kakšen načrt? Imel sem nekaj narisanega. Pogledal je. Nato je natančno spraševal, kakšne so potrebe te omare. Vse sva razčlenila. Potem je sam vzel pobudo v roke in začel risati: predali za plašče in obleke. Prostor je širok približno tri metre in pol. Ob straneh predali za kadilo, vino, prtičke, kozarčke za vino in vodo, za krožničke; više pa naj bili ob strani predali za knjige ali večje predmete. V sredi pa v spodnjem delu predali za plašče, pod ploščo, ki bi prekrivala predale, naj bi bila tabla, da je možno kaj napisati in risati. Vedel sem, da je to največja, najbolj kočljiva zadeva. Pa je odvrnil ,da to za mizarja ne pomeni nobene ovire. In na vrhu? Predali za kelihe, mašne knjige, za vse, kar je potrebno in možno spraviti v tak prostor. Dogovorila sva se tudi za rok, ker je bil pripravljen takoj prevzeti. In še nekaj dopusta je imel. Delo je bilo končano v nekaj mesecih. Za montažo omare ni imel nikogar, pa sem mu nekoliko pomagal sam, nekoliko pa tedaj že pri nas bivajoči kaplan p. France Kovač. Delo je zahtevalo veliko premislekov! 

Tla so iz kamna. Torej vpijajo in oddajajo vlago. Tudi zid za omaro je pokazal veliko vlage. Treba je bilo ves ta zid premazati s smolo, pustiti, da se smola posuši. Šele na to je mogoče montirati. Delo je bilo natančno narejeno. Zato ni povzročalo nobenih težav. Ni bilo treba prižagovati ali deske deščice dodajati. Natanko izmerjeno, natanko narejeno.

Zakristija je bila lepa. To so opazili tudi veroukarji. Zato sem moral naslednje ure razkazati in razložiti vsak predal, kaj pomeni in čemu je namenjen. Moram reči, da sem bil vesel tudi sam. Saj je bilo odslej možno liturgično oblačilo shranjevati v lepem prostoru, le zračiti je bilo treba, ker je bilo v prostoru veliko vlage: že kamen sam je dajal vlago, posebno pa še mladina, ki je med veroučno uro bila včasih nagnetena v majhnem prostoru.

Pri vsem sem videl: treba je delati razumno, čeprav ne gre takoj uspešno.

Še nekaj je bilo treba zamisliti: ogrevanje zakristije zaradi veroukarjev. Vedel sem , da prihajajo veroukarji iz toplih prostorov. Šola je ogrevana. Samo pri verouku tega ni. Zato sem si za nekaj časa omislil navaden »gašperček.« Danes boste rekli: kako primitivno. Toda takrat ni bilo mogoče drugače. Takrat je v Dravlje prišel že brat Fricko, ki so se ga, posebno mladi, zelo oprijeli. Oskrbel je gorivo in kurjenje, ki mu je zlasti v južnem vetru močno nagajalo. Potrpežljivi brat pa je tudi to ugnal. Ko smo prišli v »veroučno sobo«, je bilo toplo.

Vsaka stvar, ki naj bo nekaj vredna, se gradi počasi. Prav zato pa tudi lepota prostora raste počasi. Urejenost, smotrnost, lepota terjajo veliko potrpežljivosti.

 

Marija, Kraljica majnika, kličemo te: Mati Brezmadežna. V svoji materinski skrbi za nas nam izprosi veliko smisla za urejenost, pa tudi zunanjo, še bolj pa notranjo lepoto.


7. del

Svetnike odvažajo!

 

Cerkev mora biti vredna, da je župnijska. To je novemu župniku rojilo po glavi. K temu spada tudi lepa notranjost. Česa bi se lotil? »Celotne notranje opreme«, je bil kakor nekakšen velelnik.

Bilo je prve mesece pomladi 1963. Odločitev je padla: ker bodo belili notranjost cerkve, je bilo treba urediti  tako, da bo delo lepo sledilo eno iz drugega. Najprej torej obnoviti kipe svetnikov, nato čisto na novo napeljati elektriko, potem pa prebeliti.

Prvo torej obnova kipov. Cerkev ima veliko kipov: kar štirinajst jih je, pa še puttiji. Obnavljati jih v cerkvi – nemogoče. Torej? Peljati jih na do. Gospod Stane Berlič, ki je pri rajnem strokovnjaku rezbarju Budru izdelal šolo za rezbarja, je prijel za delo. Toda? No, kaj? Treba je bilo zlata, zlate pene. Te je pri nas bilo težko dobiti. Kako pa zdaj? Treba je misliti na tujino. - V Ljubljani sem bil naprošen, naj bi predvidel gospo Dolarjevo. Po opravljenem obredu ( bila je navzoča tudi njena sestra, ravnateljica ene izmed gimnazij na Dunaju ) se je načel pogovor. Vsak človek pa najprej pove tisto, kar ga najbolj teži. Mene pa je težilo – zlato. Beseda da besedo. Ko sem omenil, da bi rabil zlatih lističev za obnovo kipov v cerkvi, je gospa Štefi takoj rekla: » To pa ni problem. Za to bom kar jaz  poskrbela.« Ker je velikokrat prihajala na obisk k svoji sestri, je s tem prihajala v Slovenijo.  Tudi sicer je še čutila slovensko in v Sloveniji je hotela tudi umreti. To je dokazala, ko je bila upokojena. Preselila se je v Slovenijo in pri sestrah sv. Križa v Mali Loki pri Ihanu našla zatočišče. Bil sem zelo hvaležen za njeno ponudbo. Vendar – človek nikoli ne ve, kako se bo obljuba izpolnila. Pa se je! ko je prišla na kratke počitnice je prinesla prvi zveščič- Toda takih zveščičev je bilo treba kar 20. Vse je priskrbela, ta dobra žena! In kolikokrat mi je prinesla tudi obleke, obutev in perila, da bi pomagala. Bog naj ji povrne v večnosti!

Ko je rezbar dobil zveščič za zveščičem, je delo napredovalo. 'Svetniki'   so izgubljali svojo temno barvo in počasi dobivali zlato.

In kako so nekateri govorili? ko so kipe naložili na voz, da jih odpeljejo, so nekateri čudno gledali. Tedaj niso rekli nič. Pozneje pa so govorili: »Kaj pa počne ta župnik! Svetnike so mu pred nosom odpeljali!«  No – vse se je lepo počasi rešilo, ker so  'svetniki' vedno bolj pristni. Ker so bili v baročni cerkvi in so tudi sami imeli vsaj nekaj baročnega, so morali tudi imeti baročno obleko.

Toda prostor v cerkvi še ni bil dodelan. Bilo je treba urediti vprašanje stranskih oltarjev. Zakaj? Ugotoviti je bilo treba, zakaj in od kod tako piha. Gospe so se pritoževale, da v cerkvi dobivajo revmatizem. Zanimalo me je, od kod dejansko piha. Vzel sem lestev. Zlezel sem, da vidim za stranskim oltarjem na desni strani od vhoda v cerkev, kaj je na stvari. In res? Kar nekaj šip je manjkalo. Ni torej čudno, da so se ljudje pritoževali. Zato je dozorela misel: ni potrebno samo nadomestiti šipe, potrebno je misliti na to, kaj in kako bi s temi oltarji. Poklical sem strokovnjaka g. Gliha, in je te oltarje ocenil za mizarsko delo. »Edino vredni so kipi in slike!« Na to sodbo sem se naslonil. In ukrepal sem.

Kar sem najprej, kakor rečeno, pobral 'svetnike' z oltarja  in jih dal na novo preobleči, sem zdaj bil pred vprašanjem, ali naj tudi oltarne nastavke – odstranim. Lotil sem se. Pomagal mi je Marinov Stane, zdaj že davno pokojni. ( Naj v oklepaju  omenim,  da mi je ta družina sploh veliko pomagala.) In ko sva bila sredi dela ( ko sva podirala oltarje, je neka ženička iskala župnika, ker bi rada naročila mašo in se ¨še kaj pomenila', so ji povedali, da je  v cerkvi, se ji je kar zataknilo:  'pa menda ni on tisti, ki podira oltarje?'  In je bila z ene strani kar preplašena, z druge pa huda: «Kaj gre podirat stvari, ki so bile doslej dobre in so bile vredne, zdaj pa kar naenkrat ne.« Zato sem moral doživljati marsikatero pikro besedo, ki sem zanjo zvedel po 'ovinkih'. Vse podira, ta naš župnik. Kaj bo? Kaj bo? Takrat – moram priznati, da mi ni bilo vseeno – mi je bilo težko, toda pred očmi sem imel: cerkev mora biti lepa.

  

Marija, ti živiš v nebeških lepotah. Tudi na nauči – brez izjeme – da se bomo naučili večne lepote!


8. del

Cerkev mora zajeti čim več svetlobe

 

Rokova cerkev je baročna. Sicer v tedanji dobi, to je prvi polovici 18. stoletja, j barok jenjaval. Zato tudi naša Rokova cerkev ni čisti barok. Kaj ji manjka? Baročne cerkve so še veliko višje, zato imajo pod kupolo na zunanjih stenah tudi okna. Pri nas segmentno okno nakazuje nekaj baročnega, toda manjka svetloba, ki naj bi vdirala v notranjost čisto od zgoraj.

Morda bo kdo med vami, ki malo globje pozna zgodovino Dravelj v 17. stoletju, negodoval, češ saj je bila kuga v Dravljah že v prvi polovici 17. stoletja. In kakor vemo, so ji Draveljci že v dveh letih ob pomoči ljubljanskega stolnega kapitlja postavili novo cerkev, kakor so obljubili. Imate prav. Nova cerkev, delo draveljske zaobljube je stala že v letu 1645. Toda tista cerkev je popolnoma zgorela. Po ustnem izročilu naj bi tista cerkev, ki je imela kasetiran strop, v kvadratih pa so bili naslikani prizori iz Rokovega življenja, ostal samo kip sv.Roka. Vse je zgorelo. Niti kadilnice, ki so jo uporabljali pri liturgiji ni bilo več. Nobenega kosa omare. Ostal pa je edini kip, ki je bil prej v velikem oltarju: kip sv.Roka, ki je zdaj v krstilnici. Toda o tem govori samo ustno izročilo. Cerkev je zgorela tako temeljito, da ni ostal niti njen tloris. Zato so verniki morali misliti na novo cerkveno poslopje, ki pa je bilo postavljeno 1730. leta.

Za sedanjo cerkev torej vemo, da ima razmeroma veliko svetlobe, ki prihaja v cerkev skozi segmentna okna, v prezbiterij pa skozi okno na levi strani od vhoda v cerkev. Bilo je tudi okno nad vhodnimi vrati v zakristijo, ker je sedanja zakristija bila prizidana pozneje, kakor je bila na novo postavljena cerkev in njena ladja s poslopjem. Sedanjih ´zakristijskih´ vrat ni bilo. Skozi to okno na desni strani ob pogledu na oltar, pa je prihajalo veliko svetlobe, kar je delovalo harmonično in je bil tudi prezbiterij (prostor okoli oltarja) res svetel.

Toda svetlobo je treba pripeljati v cerkev; na vsak način, tudi z novo napeljavo elektrike, ki naj daje cerkvi svoj pečat; in ta pečat svetlobe daje in je znamenje veselja, notranje sproščenosti, veselega sporočila. Naj pri tem uresničuje želje nova električna napeljava.

No za to je treba izkopati v stenah nove žlebove, da bodo vanje položili cevi, v katere bodo strokovnjaki lahko potegnili nove žice. Kdo bo kopal? Priglasili so se dijaki, ki so stanovali pri Ukanovi mami, ki jih je vzela kar za svoje. Njihova imena so Marjan, Emil in Ivan. Ivan je sicer večinoma hodil ob konci tedna domov. Bil je zelo navezan na dom in na mamo, ki mu zdaj kot župniku gospodinji. Zato pa sta prijela za delo druga dva. Pomagali pa so tudi drugi draveljski fantje. Delo je bilo pusto. Prah je legel ne samo na lase, ampak tudi na obraz in se zažrl v obleko in srajce, saj so delali goloroki. Tedaj je eden od njih videl, kako vse gladko teče in da ni zastojev in kako tudi župnik s kaplanom hodita s pospešenim tempom. Zato ni ušlo njegovim očem in je delaj: »Ma, v Dravljah se ne hodi, tu se tječe!«

Ko je bilo treba vlagati cevi, vanje naljati žice, je največ pomagal Edi Kopač, pomagal pa je tudi, kolikor mu je dopuščala služba, Slavko Poje, tedanji cerkovnik, ki je bil električar. Delo je hitro, zelo hitro napredovalo, ker so se fantje zavzeli in pazili, da je bila napeljava za tedanje predpise varna in dobro urejena. Tako je bilo vprašanje električne napeljave rešeno. 

Pa je bilo dela še in še! Treba je bilo urediti veliki oltar sam, tisti del brez svetniških kipov. Tudi tega se je lotil rezbar, ki se je razumel v to delo: Stanko Berlič. Postavili smo mu oder, da je lahko dosegel vse kote in kotičke. In po dobrem tednu je bil pred nami res – nov oltarni nastavek: atika je zableščala tik pod stropom, srednji del je bil pripravljen, da sprejme svoje ´svetnike´, ki so že čakali, da se vrnejo iz ´pregnanstva´.

Bližalo se je Rokovo. Veliki Šmaren pa je za Dravlje velik praznik – žegnanje. Zavetnik župnije mora biti dostojno proslavljen. Morda je bil sv. Rok v nebeški slavi vesel truda, pa tudi uspeha, da bodo romarji lahko prihajali v obnovljeno svetišče.

Hvala vsem, ki so bili tako zavzeti, da je to bilo mogoče.

 

Marija, ti si bila pri Njem, najbolj tesno povezana z njim, ki vodi kraljestvo svojega Očeta! Prosim te, pomagaj nam, da ne bomo gradili samo stavbe, temveč da bomo predvsem gradili svoje notranje kraljestvo!


9. del

Obnovljena cerkev - novo veselje

 

Elektrika je bila napeljana. Kipi so bili obnovljeni. Toda še nekaj je manjkalo, da bi cerkev bila obnovljena. Manjkalo je na novo pobeljeno zidovje.

Glede tega se je odvijala nekoliko ´ostrejša´ debata. Zavod za spomeniško varstvo, ki je imel tudi nad to cerkvijo svojo besedo (saj je cerkev spomeniško zavarovana in se mora pokoravati njegovim navodilom), je predlagalo svoje barve. Ker pa smo v župniji imeli velikega mojstra barv, akademskega slikarja Staneta Kregarja in je bil res ´duša´ za vse okoli sebe, je predlagal svoje barve, še preden je Zavod za spomeniško varstvo gospod Železnik, naročil to in ono: predvsem naj se ohrani tako imenovana ´freska´ na stropu; ta prikazuje sveto družino in ni delana na svež omet, temveč na suho podlago; vse okrasje pa, neke pletenice in drugo, kar je bilo na stropu, naj se odstrani. Stebri naj bodo beli, kakor je predložil Stane Kregar. Barva med robovi stebrov pa naj bo svetlo siva, kakor naj bo svetlo siv tudi strop. Tudi v prezbiteriju naj ´freska´ ostane. Predstavlja češčenje angelov, kako molijo Gospoda v Evharistiji. Vse druge vijuge pa , ki so se prepletale v različnih barvah, naj izginejo. Kakor je naročil Stane Kregar, tako se je tudi uresničilo.

Toda kdo bo barval? Tedaj je bil živ dober pleskar gospod France Škoda, ki je imel izredno nežno roko in ki so ga veliko uporabljali in prosili za dela tudi v Drami in Operi. Odzval se je vabilu. Postaviti smo morali odre, da je varno hodil in z njihove višine dosegel tudi najvišje točke stropa in kotičke ob sklepih stropa z zidci, ki objemajo cerkev. Delo je hitro napredovalo. Seveda pa je zaradi sedaj že pojemajočih oči kakšen kotiček prebarval malo površno; zato pa je to nadomestil tihi p. Svoljšak, ki se je tedaj mudil v Dravljah.

Nerodno! bila je sobota. Na vrsti je bila poroka. Ob pol dvanajstih! Oder so začeli podirati že zjutraj. Ni pa še bilo dokončano do pol dvanajstih. Joj! Kaj pa zdaj?! Stopil sem v cerkev. Fantje so delali. Pa sem jih kljub temu prosil, če morejo nekoliko pohiteti. Slišati je bilo samo neko trdo besedo, ki se nekoliko čudno sliši, če jo kdo izreče: hudičaaaa! Pa so podvizali, ti vrli fantje. In v četrt ure so bili vsi odri podrti, zadnja deska je treščila na tla. Bila je dosti glasna. Vendar, vendar! Cerkev se je zableščala v vsej lepoti: koliko svetlobe z okna, koliko svetlobe od kipov. Zdelo se je, da je cerkev zadihala v sproščenosti. Vse je dvigalo navzgor. Čudovito doživetje! poroka je bila! Sicer pometati nismo imeli časa. Zato sem (poročal sem nekdanjo učenko ) pri poroki predvsem poudarjal, da je to prva poroka v obnovljeni cerkvi. Seveda sta ženin in nevesta kakor tudi priče in gostje bolj gledali obnovljen oltar in lepo popleskane zidove, kakor pa poslušali moje besede; kakor pa sem bil z ene strani nekoliko prizadet, ker niso nič dali na moje besede, sem bil vesel, da je obnovljena cerkev njihovo pozornost v toliki meri pritegnila nase. Po poroki smo šli ženin in nevesta s pričami v zakristijo, da podpišejo in dopolnijo, kar je bilo še potrebno. Ko so videli tudi obnovljeno zakristijo z novo omaro, mi je nevesta priznala: Hvala vam. Lepa je cerkev sv. Roka! Zdaj doživljam lepoto liturgičnega prostora: nič ne pritiska k tlom. Vse dviga. – Priznam, da sem te njene besede uporabil že naslednjo nedeljo pri nagovoru vernikom.

 

Marija, v tvoji duši vedno vladata lepota, harmonija, zato tudi veselje. Naj tudi v naših srcih, v naših družinah v naši župniji in njenem občestvu zavladajo lepota, harmonija in – veselje!


10. del

V cerkvi zmeraj nekaj manjka

 

Da, da! V cerkvi vedno nekaj manjka! Če je duhovno občestvo, a prav to je Cerkev, vedno nekaj manjka. Vsak delček tega občestva je na poti. Ta pot ga vodi k najbolj Dovršenemu, k Neskončno popolnemu Bitju. Če je cerkveno občestvo samo podoba božje družine v Nazaretu, smo vedno na poti. Manjka nam sto in tisoč stvari. Zato je naše prizadevanje naš načrt. Naš načrt je tudi to, ( to je največji in najtežji načrt ) da bi postali božji otroci v vsej polnosti. K temu gremo, za to si prizadevamo. Koliko pa to dosežemo, je odvisno od našega napora, našega prizadevanja, predvsem od božjega daru, ki se nam daje v našem naporu.

Tudi zidana cerkev, zgradba, je taka, da ji vedno nekaj manjka. Gotovo, da mora biti liturgična obleka kar najbolj v skladu z veličino obreda. Gotovo je tudi jasno, da mora biti posodje, ki je potrebno za liturgijo, kar najlepše in naj skuša ponazarjati to, kar se na oltarju dogaja.

Ker je bil draveljski kaplan umetniška duša, sva se najprej lotila oken. Seveda bi nam jih brez dvoma lepo uredil naš faran in akademski slikar Kregar. Toda France Kovač je poskušal sam nekaj ´sfabricirati´. Oba sva se posvetovala, kaj bi bilo dobro vernikom približati in jim čim bolj vtisniti v dušo. Ko sva se pogovarjati, sva si mislila ali bi se dalo v okno vtisniti nekaj, kar mora biti kažipot vsakemu kristjanu? Kaj bi to bilo? Kar obema je prišlo na misel: v okno moramo vtisniti zapovedi, božje zapovedi, da jih bodo ljudje osvojili in jih čim bolj imeti v srcu. Zato se je dobri France lotil oblikovanja: veruj v Boga je upodobil drugače, kakor ne skruni božjega imena, kar je upodobil z ustnicami, ki lahko izgovarjajo kletev ali blagoslov. Posvečuj Gospodov dan je upodobil s kadilnico, iz katere se kadi kadilo v počaščenje Boga. Spoštuj očeta in mater je upodobil na svoj način. Ne ubijaj je označil z razbito glavo, iz katere teče kri. Ne prešuštvuj in ne nečistuj je upodobil z lilijo. Ne kradi je upodobil s podobo kovanca in bankovca. Ne laži je nakazal z iznakaženimi ustnicami. Ne žali svojega bližnjega žene je upodobil, pravzaprav nakazal z likom ženske, za katero se pohlepno ozira oko. Ne želi svojega bližnjega blaga pa je narisal hišo, ki je tolikokrat predmet poželenja. Zdaj so ti simboli nekoliko zabrisani, zanemarjeni. Toda zamišljeni so bili kot neki spomin, ki naj ga kristjan nosi v sebi, da mu uravnava življenje.

Toda to je bilo le na papirju. Kako pa to uresničiti. Kaplan France je bil povsod priljubljen. Dobro se je poznal tudi s pokojnim Francetom Grumom, ki je bil izvrsten ključavničar. Takoj je bil pripravljen izdelati vse simbole. Ker so bile risbe narisane ena proti ena, kar je France zastavil kot pogoj, je delo zelo hitro napredovalo. Tako seje zgodilo, da je mojster prinesel izdelan simbol že kaplanu, ko ta še ni imel do konca izdelanega načrta za naslednji simbol. No pokojni France je užival, kako simbol raste izpod rok kaplana Franceta, zato je kar sedel ob njem in gledal. potem pa hitro vzel, obdelal in še isti dan prinesel nazaj, ko je gospod France komaj že dokončal svoj novi simbol.

Toda – to je bilo le levo okno. Kaj pa desno! Prosil me je in prepustil, naj nekaj ´pogruntam´. Molil sem. Premišljeval in prišla mi je misel: zakramenti. To so stebri našega verskega življenja. Zato naj to okno krasijo simboli zakramentov. Pa je bilo preveč polj, da bi zakramente predstavil samo enkrat. In ko sem pomislil, da bi jih podvojil, se je pater France zagrizel in delal hitro, risal in – kaj hitro je narisal. Jasno, da je krst simboliziral s svečo in otroško glavico, daj je pokoro naznačil duhovnikovo glavo in glavo spovedanca ter štolo. Ko je risal simbol sv. birme, je narisal čelo, ki so jo ob podelitvi prevezali ( zdaj tega ni več) s posebnim trakom, daj je trak popil krizmo, s katero je birmanec birman. Sv. Rešnje Telo je upodobil s kelihom; bolniško maziljenje nosi znak majhne posode s križki; sv. zakon pa je upodobljen z dvema prstanoma, ki se tako prepletata, da sta neločljiva, kar označuje neločljivost svetega zakona. Kdor si je ogledal okna v Rokovi cerkvi, je videl vsa ta znamenja. To je živ spomin na človeka, ki je to zamišljal, in spomin na veličino oznanila, ki ga simboli predstavljajo.

 

Marija, ti si bila vsa čista, vsa sveta od svojega spočetja. Tudi nam izprosi veliko moči, da se bomo rešili vseh temin in kelihu svojega življenja dolili božjo vsebino!


11. del

Liturgično posodje mora imeti spomin svetega

 

Pa še kelihe je treba imeti lepe, dragocene. Iz življenja arškega župnika je znano, da je bil izredno izbirčen za liturgična oblačila in posodje. Zase je imel vedno oguljeno obleko, na nogah pa večinoma cokle. Za naš čas bi najbrž ne bilo primerno, če bi hodili po župniji v zakrpanem talarju in razcefranih coklah. Je pa prav, da tudi pri nas imamo lepo posodje. Saj v tej posodi, kelihu, se preliva največja dragocenost: presveta Kri božjega Sina. Mašnikove besede v Jezusovi moči spreminjajo kruh v Jezusovo telo, vino pa v Jezusovo kri. Torej: patena, krožniček, na katerem je Gospodovo telo in kelih, v katerem je presveta Kri, morata biti kar najbolj primerna za to vzvišeno nalogo.

Kakor so krožniki za naše mize zelo različni, od najbolj preprostih do najbolj okrašenih, tako je tudi krožniček za Gospodovo telo zelo preprost. Le plemeniti, v praliniji zaokrožen krožniček, ki naj bo posoda za božje življenje!

Drugo pa je kelih: s kaplanom Kovačem sva mislila, kako naj bi dovolj primerno, smiselno in kar najbolj lepo izrazila vsebino njegove naloge. Poskušajmo opisati njegovo zunanjost in potem bomo videli, ali ustreza svoji nalogi.

Vsak kelih ima tri dele: Gornji del je kupa, srednji del držaj, spodnji pa noga. Celoten kelih ponazarja odrešenje.

Če si ogledamo kupo, vidimo na zunanji strani znamenja božje, odpuščajoče ljubezni. Kristus na križu, iz čigar strani teče kri, njegova spuščena roka pa nam daje Svetega Duha, Bog Oče pa z razprostrtimi rokami gleda Sinovo daritev in zemljo, ki to daritev potrebuje. Kot poseben dar križane ljubezni pa je: Marija, ovita v krog zvezd, kakor jo slika Razodetje svetega Janeza.

To je božja ponudba zemlji. Zastonjska podoba: ne piše nobene pogodbe, ne predpisuje pogojev. Samo daje se, daje se brez konca. Simbol tega dejanja, te nesebičnosti čisto bel kamen tik pod kupo ali na vrhu držaja, ki označuje prav to zastonjskost božje daritve. Morda lahko kot edini pogoj postavimo: če me sprejmeš.

Kupo in nogo povezuje držaj. To je nažlebljen stebrič, ki je razdeljen na sedem kanalov. Če so vsa znamenja na kupi znamenja zastonjskosti, ljubezni, je v sedmih kanalih označena praktična ljubezen, ki se kot sad božje zastonjskosti preliva na zemljo. Ne! Bog hoče svoje bogastvo deliti, da bi ga bili deležni vsi. Prav vsi brez izjeme! Ti in jaz! Teh sedem kanalov se prebije skozi bel kamen kot znamenje nenehne božje ponudbe.

Sredi držaja sedmih nalog pa vidimo rdeč kamen. Tudi ta ima svoj pomen. Rdeča barva je znamenje ljubezni. Res je! Bog nam v svoji neskončni ljubezni daje polnost svojega bivanja: v sedmih kanalih so označeni sedmeri zakramenti. Iz Kristusove daritve prihaja kot natančno določen dar – polnost božjega življenja: po krstu postanemo božji otroci, po birmi se v tem otroštvu utrdimo, po pokori in spravi dobimo spet nazaj, kar smo po svoji krivdi izgubili: po Rešnjem Telesu dobiva naš duh hrano za svoje življenje, sveto bolniško maziljenje krepi bolnika, da laže prenaša bolezen in mu v mnogih primerih tudi vrne zdravje. Po svetem zakonu poročeni prejmejo moč, da ostanejo prijatelji vse življenje in pomagajo prihodnjim rodovom do življenja: da njihovi otroci postanejo dobri državljani in pravi božji otroci; mašniško posvečenje pa je božji dar tistim, ki se svobodno odločajo za duhovniško življenje.

Bog res daje! Toda!! Ali zemlja to sprejema? Iz zemlje se proti tej božji dražljivosti dvigajo: Ogenj, Meč, Kača. Torej tri prvine, ki na zemlji povzročajo toliko zla. Tako torej zemlja vrača nebu. Zato je tik nad nogo, ki upodablja zemeljski krog, leži črn kamen: simbol temnega početja človeškega rodu.

Sama noga pa je orisana z vsemi kontinenti, kjer se odvija življenjsko veselje, pa tudi solze, jok in gorje. Kelih torej je simbol božje želje po odrešenju vseh ljudi, ker Bog hoče, da se vsi ljudje zveličajo, pa tudi človeškega početja, ki se v svoji brezglavosti in hudobiji upira in zavrača božji dar.

 

Marija! Ti edina si sprejela vse ponudbe neba. Tudi nam izprosi moč, da božjih darov ne bomo zavračali.


12. del

Vstop v Kristusovo bratstvo

 

Vživeti se moramo v čas pred drugim Vatikanskim koncilom. Tedaj je bilo razumevanje marsičesa po obliki drugačno, po vsebini pa ne.

V Rokovi cerkvi, ki je postala župnijska cerkev, doslej še ni bilo krstilnice. Da jo je bilo treba ustvariti, je po sebi umevno. Toda – kako, - kje? Dolgo sem ´gruntal´, kam bi jo postavili. Obvladala me je tedanja miselnost: krst je vstop v Cerkev. Torej naj bi simbolično postavljena nekje ob vhodu v cerkev. Toda kako? Na levi strani vhoda je bila velika zaprta omara, kjer je bil kip sv. Roka. Ob ´žegnanju´, to je ob Rokovem, se je ta omara odprla, da so se ljudje priporočili zavetniku proti kugi, pa tudi proti boleznim vseh vrst. Da bi to podirali? Bolelo me je, toda nekaj je treba storiti.

Tedaj je bil nekako na višku svoje ustvarjalnosti rajni arhitekt Janez Valentinčič. Pregledal je prostor v cerkvi spredaj, v cerkvi sami, pa tudi pri vhodu. Pa se je kar zapičil v to omaro levo od vhoda. Tu bi se dalo kaj napraviti, je dejal. Oba sva začela misliti, kako bi krstilnico uresničila.

Toda prišla je huda nesreča: zame manj kakor za gospoda. Ko je gradil novo cerkev v Odrancih, so delavci prehitro, zato pa manj strokovno in previdno gradili, in se je strop vdrl in pod seboj pokopal kar nekaj žrtev, nekaj jih je pod ruševinami tudi izdihnilo. To je rajnega gospoda tako pretreslo, da je kar obupaval in me prosil, naj bi mu dal odvezo, kakor je tedaj dejal, da bi mu ne bilo treba delati te krstilnice. Razumel sem ga, čeprav mi je bilo težko. Saj sem vedel, da so njegova dela trdna in lično urejena. Kaj zdaj?

Spomnil sem se na Valentinčičevega in Plečnikovega učenca Toneta Bitenca. Domačin je skoraj. Morda bi hotel to on prevzeti. Beseda ni konj, sem si mislil in stopil do njega, v njegovo hišo.

Lepo me je sprejel. Ko pa sem mu povedal, da je njegov profesor Valentinčič to že nekako prevzel, pa je odstopi l in prosil, naj ga tega dela odvežem, je začel mencati in spraševati: ali je res odstopil od dela in ko sem mu povedal tudi razlog, je le sprejel. Prišel je , da si zadevo ogleda. Prišla mu je ideja: res je. Tu ob vhodu v cerkev bo primeren prostor. Res nekoliko ovirajo stopnice na kor, toda te je možno zvišati. Prej sta bili dve stopnici, zdaj pa bo pet ali šest.

Že kaj kmalu mi je prinesel skico, ob kateri sva nekatere poteze spremenila in skico dopolnila. Potem sva sklenila: začnemo takoj.

Ideja je bila zanimiva. Prostor za krščevanje naj se spusti za stopnico. S tem naj se upodobi način krščevanja v prvih krščanskih časih, ko so imeli baptisterije, v katerih so krščence spuščali v vodo. Sredi tega spuščenega prostora naj bo krstni kamen. V votlini levo od vhoda v krstilnico naj bodo omare za sveta olja, sveče in nekaj perila: brisače, prtičke … Ozadje krstilnice pa naj ponazori dogajanje krsta – mozaik. V tem naj se oblikuje valovanje vode, nad njim v podobi goloba Sveti Duh, ki je preustvarjalec človeškega življenja. To je prvi del mozaika. Drugi del mozaika pa naj oriše naravno dogajanje obujanja k življenju: sonce, ki s svojimi žarki obuja k življenju, naj bo simbol božjega Sonca, Kristusa, ki je sam doživel krst v Jordanu, učencem pa naročil, naj krščujejo v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha. Da pa prostor ne bo zatohel in neprezračen, zračenje predvideva mreža, skozi katero prihaja svež zrak.

Delo se je začelo in kmalu so se posamezni deli izvedli. Posebno lep je mozaik, ki ga je ustvaril domačin in faran pokojni akademski slikar gospod Stane Kregar, ki je v glavnem ustvarjal v barvi, za Dravlje pa se je posebej potrudil s tem mozaikom, za katerega ni maral nobenega plačila. Ta plemeniti gospod je za obnovo prispeval tudi nekaj podpore, da sem ga in ga še vedno občudujem.

Vedno pa se nekaj dogodi in zaplete. Tako se je do neke mere zapletlo pri stopnicah, ki vodijo na kor. Arhitekt je naročil, naj bodo te stopnice betonske. Pozneje sem videl, da tega nisem dobro razumel. Menil sem namreč, naj bodo betonske stopnice podloga za marmornate plošče, ki bi pokrivale beton. Arhitekt pa je mislil, naj bodo stopnice vlite iz železobetona tako, da jih ne bo treba z ničemer obkladati. Zato je ob obisku in nadzornem pregledu prihrumel v pisarne stare hiše in brez uvoda in opozorila začel bruhati iz sebe: šuštar, šuštar. Ker nisem vedel kaj namerava, sem ga prosil, naj malo počaka, da postrežem strankam, ki so bile v pisarni. Ko so te odšle, mi je spet zabrusil: Šuštar. Vprašal sem ga, kaj je narobe. Odgovoril je: »Kaj nisem rekel: betonske stopnice? Ti pa si napravil to spakedranko« Mirno sem mu odgovoril: »Veš, Tone! Te stopnice mirne duše lahko podrem in napravim, kakor želiš. Škoda pa je, da se nisi izrazil dovolj jasno. Menil sem, da bodo na te betonske stopnice prišle še marmornate plošče. Če pa želiš čisto betonske, bom to naredil v najkrajšem času« Nato sem vprašal cementarskega mojstra Cirila Zupančiča, ki je rekel:« Zakaj bi podiral? Te stopnice bom prevlekel z močno debelo plastjo betona. Brez skrbi, da bo dobro držalo.« Tako je tudi bilo. In? Stopnice še vedno držijo.

 

Marija, naša mati in kraljica majnika: eno prošnjo polagamo pred tebe: da bomo vedno pripravljeni in znali popraviti, kar smo v življenju napak storili.


13.del

Okoli cerkve mora biti lepo

 

Arhitekt Tone Bitenc, ki je bil dve leti za menoj v gimnaziji v škofovih zavodih, si je ogledal bližnjo okolico cerkve. In nepričakovano je izrekel besede: »Veš. Lojze, cerkev mora biti lepa.« »In kaj misliš, kaj naj bi se polepšalo?« sem ga vprašal. »Prostor okoli Cerkve bomo poploščili z marmorjem, sredi tega prostora pa postavili kužno znamenje gorenjskega stila.« »Mi boš to kaj podrobneje razložil? »sem ga vprašal. Povabil sem ga na kozarček vina in v pisarni sva razgrinjala svoje misli.

»Veš, v širini cerkve naj bodo sivkaste plošče hotaveljskega marmorja. Ta je bolj obstojen kakor rdeč. Rdeči, ki ima veliko železa, se pozimi hitro razebe, razpade. Je sicer zelo primeren in lep, ker je lepe barve, za notranje prostore. Za zunaj pa je veliko boljši sivkasto bel.« Beseda mu je kar tekla: »Zunanjost izkopljite pol metra globoko, da boste odstranili zemljo, nato pa posujte pesek ali drobnejši gramoz, da bo dobra podlaga za marmor. Marmor naj bo kar precej masiven. Ob stičišču južne in zahodne strani pa bomo postavili kužno znamenje. Saj načrt sem že naredil. Upam, da ste vgradili tudi cevi za kabel, po katerem bo tekla elektrika. Ta naj osvetljuje zunanji prostor ob slovesnejših ali pomembnejših priložnostih. Načrt bo podoba gorenjskih kužnih znamenj.« Ko je svoje misli »iztresel«, je kmalu odšel, ker je imel delo pri študentih arhitekture.

Naprosil sem delavce, da so začeli kopati. Kakor je naročil arhitekt, tako smo delali. Bilo je kar veliko pomočnikov. Od vseh se še najbolj spominjam zavzetega rajnega Franceta Karničarja. Imel je veliko prakse v takih in podobnih delih, zato je kar on prevzel ´komando´ nad temi deli. Kar tedaj še ni bilo toliko žerjavov in kopalnih strojev, da bi oni opravili to delo, so delo opravile z veliko dobrohotnostjo človeške pridne roke. Jama je odgovorila na uganko: kaj je to: čim več vzameš, tem več je. Res je postala pol metra globoka začenši od stare zakristije proti kostanjem (tedaj so še stali) pa proti severu. Vozniki so dovažali potreben material: najprej gramoz, potem pa droben pesek. Seveda je vse to bilo treba utrditi. Nisem imel na razpolago strojev, ki bi to delali, zato so to vršile dobre roke mladih fantov. Tla so bila pripravljena, marmorne plošče tudi. Tudi pečarja sem prosil, da bi polagal. Bil je to solidni Ciril Zupančič. Najprej je polagal nekaj močnega betona, nanj pa plošče; skrbno, natančno jih je polagal, da se je natanko stikal rob z robom, vogalček z vogalom. Ploskev se je večala naglo, da je bilo – če se prav spomnim – v enem tednu položena vsa ploščad.

In svetilnik. Ko je bil načrt narejen, ga je izdelal kamnosek Stane Vodnik. Polagal je del za delom in ga sam cementiral, da je bilo delo izvršeno natančno, kakor ga je natančno izdelal. Skozenj je potegnil kabel za elektrilo. Kjer se prostor razširi v svetilko, je bilo treba odprtine zaščititi. S steklom so bile zaprte vse štiri odprtine. In ko je prvič zasvetila lučka in osvetlila bližnjo okolico, se je ob večerih – samo tedaj se je lučka prižgala – (zakaj se zdaj ne prižiga več, mi ni znano) osvetlil ves prostor pred cerkvijo, ki je znatno olepšal prostor s cerkvijo vred.

Res: cerkev, pa tudi bližnja okolica mora biti nekaj lepega.

 

Marija, vzor vse lepote, nauči nas, da bomo lepoto znali ohraniti in jo tudi ustvarjati!

 

14.del

Ne samo znotraj, tudi zunaj

 

Cerkev je bila v notranjosti kakor nevesta. Tudi ljudje, ki so se v to razumeli, so pohvalili njeno lepoto. Gospod tedanji generalni vikar, poznejši nadškof, je izrekel: »Vidi se! Tukaj so doma inženirji in arhitekti.« In sam nadzorni iz Zavoda za spomeniško varstvo si je prišel ogledat dokončno delo. Še zdaj ga v duhu vidim, kako je sedel v klop sredi cerkvene ladje, ogledoval na vse strani, nazadnje pa rekel: »Res je! Lepa je!«.

Ne vem, kdo je bil, ki pa je pripomnil: »Prav, prav, poskrbeli ste, da je cerkev lepa na znotraj. Kaj pa na zunaj?«

Res! Zunanjost cerkve je bila - kot mi je nekdo dejal – kakor grešnik. Južna stran je bila močno razpokana. Potresi, posebno tisti iz leta 1895 so močno 'pretresli' zgradbo. Južna stena se je tedaj močno zrahljala in razpokala. Saj so jo z malto od časa do časa zamazali. Toda to ni držalo dolgo! Nekateri so tudi čakali, da se bo cerkev sv. Roka v znamenje propadanja Cerkve in njenega življenja podrla, ker bodo prišli časi – tako so upali in govorili – da bo zadnji far visel na električnem drogu. In takrat bo dobro. Zato so se ljudje bali, bali karkoli storiti za cerkev. Vedeli so, da jih je nadzorovala bližnja okolica. Vedeli so, da je vsak, ki prestopi prag cerkve, zapisan in dobi črno piko. Saj, kdor se ni vpisal v komunistično stranko in ni imel rdeče knjižice, je bil že s tem sumljiv, čeprav mu morda niso očitali ničesar niti ga vabili, naj se 'vpiše'.

Načeta je bila ne samo južna stena. Treba je bilo misliti na stene zvonika, na severno in vzhodno steno, na kipe, ki so bili po načrtu Toneta Bitenca že pred ustanovitvijo župnije zavarovani na vzhodni strani cerkve.

Treba je bilo najti inženirja, ki bo prav svetoval. Treba je bilo najti zidarskega mojstra, ki bo delo prevzel in dovršil. Kdor išče, najde pravi Evangelij sam. Iskal sem in našel. Nisem se obrnil na same inženirje gradbenike, saj ni šlo za kakšno gradbeno delo. Šlo je samo za nekoga, ki se v tako delo razume. Ko sem dobil dovoljenje od občine, sem zaprosil nekega mojstra iz Zadobrove. Že tedaj ga je močno zdelovala sladkorna, pa je le prevzel. Najprej je znal pametno svetovati. Ves omet oklesati. Videti je treba, kaj pomenijo razpokline na severni strani in zakaj zamaka z okna in globoko v ometu povzroča 'gnilobo' v ometu. Sam je napravil zasilne odre. Takrat še ni bilo misliti na trdne, železne drogove, iz katerih danes sestavljajo podobne odre. Potem so delavci dejansko obkopali ves omet, ki je bil kar na debelo nametan na stene. Ko je bilo vse pripravljeno, so delavci začeli ometavati. Za material je poskrbel mojster sam. Tako sem bil pravzaprav dela prost in se posvetil drugemu delu. Vendar me je le gnala radovednost in zavest, da le moram nadzorovati, ali delo gre naprej tako, kakor je bilo obljubljeno.

Na vrsto je prišlo vprašanje: kakšen omet naj zidarji namečejo na stene. Zavod za spomeniško varstvo, ki sicer ni prispeval niti tedanjega dinarja, je ukazal: omet mora biti navaden. Ne sme biti teranova, ker mora biti tak, kakor je bil pri prvi cerkvi, ko je bila zidana. Ubogal sem. Ko je šlo za barvo, sem pa za nasvet vprašal poleg zastopstva Spomeniškega varstva tudi strokovnjaka za barve – našega župljana gospoda Staneta Kregarja. Ta je svetoval: naj bo barva rdeča, stebri pa naj bodo 'plaho beli'. Tudi tu sem ubogal, ker je dobro vzeti na znanje in se ravnati po nasvetu izkušenih strokovnjakov.

Po nekaj tednih je cerkev zablestela v novi obleki. Ko je bil prebarvan tudi zvonik, pravzaprav njegova streha, je bila cerkev res nova. Ljudje so se ustavljali in prikimavali z glavo. Cerkev je bila kolikor toliko dostojen hram za božje bivanje med ljudmi.

 

Marija, dobra Mati! Predte polagamo samo eno prošnjo: pomagaj nam, da bomo skrbeli za lepoto svojega značaja, ne samo za zunanjo lepoto … Bog hoče imeti bogate duše svojih otrok!


15. del

 Joj, joj: kaj pa streha nad cerkvijo?

  

Kaj pa strelovod?
Stara modrost pravi: kdor hoče imeti dobro urejeno hišo, mora najprej gledati na to, da ima nad hišo dobro streho. Na strehi mora biti tudi dober strelovod.

Ob začetku, ko je bila župnija ustanovljena, je bila streha na cerkvi kar v redu. Ob ponovnem pregledu podstrešja ni v deževnih dneh bilo opaziti nič sumljivega. Res je bilo na podstrešju veliko krame po načelu: kar ne rabiš tukaj, nesi na podstrešje. Toda ´streha ni točila´, kakor se reče v domačem jeziku.

Toda čez nekaj časa sem opazil, da nekaj ni v redu. Na cerkvenem stropu, to je nad ladjo, je bilo opaziti majhen madež. Čisto majhen je bil, toda pognal me je pod streho, da pogledam. Videl sem, da je nekaj opek razbitih. Ali je to bilo zaradi zimskega delovanja ali iz drugih razlogov, vseeno. Treba je bilo zamenjati. Ko sem ogledoval tudi tramovje in ´špirovce´, tudi tam nekaj ni bilo prav: nekaj ´špirovcev´ je bilo nagnitih. Nujno je torej bilo to zamenjati. Sicer so to govorili nekateri, da je ostrešje še v redu. Toda, kar sem videl, sem videl.

Šel sem k tesarju, ki je dobrohoten in strokovnjak; gospod Štebe iz Most pri Komendi je bil na glasu kot izvrsten tesar, toda težko ga je bilo dobiti. Zato sem vedel, da bo treba počakati. In res sem čakal, pa mi ni bilo žal in mi tudi danes ni. Prišel je, pregledal. Podal je svoje mnenje: nekatere tramove in ´špirovce´ bo nujno zamenjati, morda celo polovico, drugo pa bo lahko ostalo. Delo je prevzel. Ko je določil dan, se ga je tudi držal. Potem pa so delali. Kako so ti fantje delali! Lepo je bilo videti. In zato je delo bilo tudi kar hitro končano.

Toda treba je bilo prekriti. Mojstri se seveda dobro poznajo med seboj. Zato je za krovca poskrbel kar sam. Kar veliko opeke, ki je bila ali počena ali zdrobljena, je bilo treba preložiti, zamenjati. Nekaj opeke je mojster pripeljal s seboj, da je zapolnil vrzel. Nekaj so mi jo dali za cerkev tudi tukajšnji domačini, ki bobrovca niso potrebovali; zidali so si ali predelali svoje domove ali strehe, zato so si omislili drugačno kritino, bobrovec pa je ostal neraben. Zato so ga radi brezplačno odstopili. Opeke je torej bilo dovolj. Ni bila sicer nova, vendar je bila sposobna vzdržati nekaj desetletij, kakor se je dejansko izkazalo. Streha je torej bila za nekaj desetletij preskrbljena.

Kaj pa strelovod? Nujno je bilo misliti tudi na to. Kot nalašč so tedaj mimo cerkve vlekli novo električno napeljavo. Potrebovali so dovoljenje, da kopljejo. Zato smo ravnali po načelu: daj – dam. Dal sem dovoljenje, da peljejo napeljavo mimo cerkve in tudi razkopljejo, nato pa poravnajo, toda naj, kar je bilo tudi v njihovem interesu, da se napeljava mimo cerkve ne poškoduje, napeljejo tudi strelovod. V spodnjih višinah je šlo. Toda zgoraj? Kdo bo šel proti vrhu in čisto na vrh do križa? V stiski pa se najde nepričakovana rešitev: prav tedaj je neki mlad, podjeten, da ne rečem drzen fant pleskal pločevino na zvoniku. Zato je v tistih višinah lahko opravil delo, za katero so električarji kar mencali. Naročali so kam naj pripelje strelovodno žico, kam naj pritrdi ´špico´. Veseli so bili vsi: mladi fant, ki je pokazal svojo izredno spretnost, kakor inženirji in delavci, ker jim ni bil treba plezati po nevarnih višinah. Vse je bilo končano razmeroma hitro in z najlepšim sporazumom.

Za konec smo šli v župnišče na kozarček. Ko sem ga nalil, sem vprašal, kaj mislijo, katero vino je to, iz katerega kraja. Eden je odgovoril namesto drugih: To vino se imenuje ´še´. Seveda sem mu rade volje nalil ´še´.

 

Marija, prosim te, da bomo vedno pripravljeni popraviti vse, kar bo narobe. Da bomo pa tudi pripravljeni vse zlo, ki se nas bo hotelo lotiti in nas obvladati, odvrniti ob tvojem zgledu, ker nikoli nisi dovolila, da bi ti zlo kakorkoli omadeževalo srce.


16. del

Ti, povej mi, zakaj si bil zaprt

 

Nekega dne – bilo je to, če se prav spominjam, prve tedne v drugem letu mojega bivanja v Dravljah, ko me je srečal tedaj že znanec in me vprašal: ˝Oprostite, da sem radoveden, kaj pa ste naredili, da ste bili zaprti?˝Odvrnil sem mu: ˝Sem ga že moral kaj ˝ušpičiti˝, da oblasti ni bilo prav.˝Seveda z odgovorom ni bil zadovoljen. Ko je vrtal naprej, sem mu povedal, kar bom zdaj povedal vsem.

Sicer leta po 1957 niso bila tako kruta, kakor so bila leta takoj po vojni, ko je Kidrič kakor Kardelj izdal povelje, da morajo vsi, ki se ne strinjajo z režimom, biti likvidirani. Toda niso dovolili delovanja, ki bi kako oviralo delovanje vsega komunističnega. Kaj pa je to bilo?

Naj povem po vrsti!

Moj greh je bil, da sem govoril o veri in verskem življenju kot nečem za življenje pozitivnem. Moje trditve so se naslanjale na ugotovitve velikih učenjakov, ki so veljali in še danes veljajo za vrhunske znanstvenike. Njihova trditev je bila (in je še): versko življenje je človeku velika opora, ker ga pomirja in s tem sprošča živce. Veliko torej pomaga, da živi neko normalno človeško življenje, da zna premagovati temne sile, ki počivajo v njegovih globinah, da zna sebe očistiti ´izrastkov malopridnosti´, kakor pravi sv. Pavel. To trdi na primer dr. Jung, švicarski psihiater svetovnega glasu. To je v nekoliko drugi obliki trdil tudi znani kirurg dr. Alexis Carrel. To je bil najprej velik ateist, toda človek, ki je znal opazovati. Videl je na primer, da ljudje, za katere je vedel, da molijo, laže prenašajo bolečine in da se jim zdravje vrača veliko hitreje. Seveda je ta trditev šla ´v nos´ nekaterim, ki so imeli v rokah ´škarje in platno´, pa so tudi krojili pravico. Za ta ´prekršek´sem dobil šest mesecev zapora.

Drugi greh je bil hujši. Ker je Bog prepovedal in še prepoveduje in bo vedno prepovedoval: ne ubijaj, sem to omenil tudi na misijonih po župnijah. O tem sem na primer govoril v župniji Naklo. Božjo besedo sem moral preliti v malo bolj moderno obliko in moderne razmere: ne ubijaj človeškega življenja, ne življenja duše niti telesa. Ne ubijaj ne človeka rojenega od žene, ne tistega, ki še ni rojen. Ne ubijaj! Tudi nerojeno človeško bitje je človek, pravi, resnični človek, čeprav njegovo telesca še ni popolnoma razvito. Ker so bili mnogi ob tem prizadeti, niso hoteli sprejeti tega sporočila. Na sodni razpravi v Kranju (o tem sem namreč govoril na Jesenicah) sem izzval sodišče, naj povedo, ali je v tem kakšna razlika, kar so delali v Dachau in Avschwitzu, ko so uničevali človeška življenja v plinskih celicah ali jih do skrajnosti izčrpavali, da so pocepali kot muhe. Potem so jim dali ´nekaterim´ samo milostni strel in jih sežgali. Seveda je to bilo preveč ´žaljivo´ za nekatera ušesa, ki so oprezovala na vsako besedo, na vsak korak in gib misijonarja, h kateremu so hodili reševati svoje probleme številni: mladi in stari, v majhnih in velikih zadevah. O tem, kar so govorili misijonarji, so govorili potem doma, po tovarnah, ulicah. Božja beseda je odmevala, odmevala.

Toda to je bil greh, velik greh, ki se kaznuje z zaporom šestih mesecev. Moj tretji in ´veliki greh´ je bil to, da sem v Tržiču fantom in dekletom v stanovskem govoru prav zanje javno priporočal, naj si v časih ´enakosti´ vzamejo za žene/može po meri neke enakosti: enake starosti, enake izobrazbe, enake miselnosti. To pa je bilo že preveč! Tega zakon nikjer ne zahteva. Tudi jaz nisem tega postavil kot zahtevo, temveč kot nekaj primernega. Toda tudi za ta greh je ´padlo´ šest mesecev.

In še četrti greh? Da greh, ki bi ga tudi danes bilo treba s hrabrostjo Janeza Krstnika razglašati na vsa usta: ni ti dovoljeno imeti ženo tvojega brata Filipa. Tudi Jezus jasno govori: Kdor se loči od svoje žene in se oženi z drugo, prešuštvuje. Pa tudi narobe: če se žena loči od svojega moža in se omoži z drugim, prešuštvuje. To so Jezusove besede, ki so nedvomne in veljajo za vse, ki hočejo biti njegovi učenci.

In če gledamo razhajanja v družinah, ko se nekateri ločujejo po cerkveni poroki že po nekaj mesecih, če že ne tednih, tedaj bi bilo še podkrepljeno treba misliti na prisego, obljubo, ki jo dajejo pred živim Bogom: Sprejmem te za svojega/svojo moža/ženo in obljubim, da ti bom ostal/a zvest/a v sreči in nesreči, v bolezni in zdravju, da te bom spoštoval/a in ljubil/a vse dni svojega življenja. Ker tudi to mnogim ni bilo povšeči in so Jezusovo besedo imeli za igračo, sem ´zaslužil´ novih šest mesecev.

Pri sodbi pa je bila navedena, da so vse ´zločine´ sešteli in ´odpustili´ nekaj mesecev. Tako so mi ´odpustili´ šest mesecev in sem bil torej obsojen na 18. mesecev.

Pa mi je žal? Še danes zagovarjam vse, kar terja Evangelij, ker je Evangelij Jezusova beseda.


Marija, Mati življenja, prosim tem ne odpusti, da bi življenje zavračali, ubijali, zakoncem pa daj razumevanje in moč, da bodo svoji besedi zvesti – do groba.


17. del 

Kako je pa s tvojimi pridigami?

 

Srečal sem v mestu duhovnika, prijatelja. Bilo je tik ob stolnici. Pa me vpraša: ˝Zdaj si župnik. Kako in kdaj pa sestavljaš in se pripravljaš na pridige?˝ Gladko sem mu odvrnil: ˝Takoj, ko sem prišel v Dravlje, sem najprej prebral božjo besedo naslednje nedelje že v ponedeljek, celo v nedeljo popoldne, to nekaj časa nosil v sebi, se priporočil Svetemu Duhu, da bi dal tisto, kar bi bilo ljudem potrebno, povedal pa tako, da bi ljudje lahko sprejeli. Druga stopnja je bila v tem, da sem šel v cerkev, vzel s seboj papir in pisal na klopi. Redko kdaj sem imel kakšno podlago, pozneje pa niti te ne. In nazadnje sem prišel do tega, da sem v cerkvi sedel, premišljeval in molil. Od tega nisem napisal nobene pridige več. Iz nedeljske božje besede sem izbral misli, ki so mene najbolj ´prijele´, nato pa sem tudi tisto, kar sem napisal, vrgel v koš. Iz preteklosti sem namreč imel žalostno izkušnjo: vse pridige, kar sem jih imel in s trudom sestavil bodisi za ljudske misijone, bodisi za navadne obnove, mi je UDBa pobrala in so še vedno tam. No, če jih kdo bere in če je komu v korist, naj bo v božjem imenu. Čutim pa še vedno, da so moja last.

Ko sem nedeljski nagovor (če sem jih moral imeti več, sem jih pa ´koncipiral´ več) sem jih v molitvi razdelil, jih razčlenil in prosil, da bi rodile sad, kakor ga je tem besedam namenil Bog.

Pa sem se počasi zavedal, da je to premalo. Več ljudi več ve. Zato sem dal božjo besedo prebrati nekaterim laikom, da so jo premleli in smo se o tem kar prvi dan v tednu pogovarjali. To je nagovor obogatilo in ga napravilo praktičnega. Kar precej let je trajalo, za kar moram priznati, da je bilo koristno zame, menim pa tudi za vernike.

Nekateri od kolegov so obupovali nad pridigami. govorili so kar naravnost: »Saj nič ne pomaga. Saj vse ostaja po starem.« Tudi to besedo sem sprejel in o njej razmišljal. Predvsem sem najprej razmišljal o sebi: ali je zame božja beseda, ki jo berem v Svetem pismu, ali jo slišim, tisto merilo, ki me docela spremeni? Ali me na primer Gospodovo vabilo, da bi bil podoben nebeškemu Očetu, tako prevzame, da bi to res postal. Ali pa šele postajam? Iz dneva v dan? Da se torej dogaja počasni potek sprememb, ki terja ne samo časa, temveč tudi veliko energije, ki pa je človek ne zmore. Zato sem si in si še vedno mislim: če ima Bog z menoj toliko potrpežljivosti kljub temu, da dan za dnem slišim spodbudno besedo, ki jo slišim ali jo doživljam v srcu, pa me le kaj malega premakne z mesta, ne smem biti z drugimi nestrpen in pričakovati čudeža.

In še nekaj! Lahko da je kakšen trenutek ali kakšna beseda ali kakšen navdih, ki me nenadoma presune, da se pri priči dovrši neka sprememba! Takrat vem, da je to trenutek posebnega božjega posega v mojo notranjost. In takrat tudi globja sprememba ne samo, da ni izključena, temveč je možna in pogosto uresničena.

Še nekaj mi pomaga! Ko slišim vsak dan o tem ali drugem svetem možu ali ženi, starejšem ali mlajšem človeku, ki je dosegel 'stopničko svetosti', si mislim in se sprašujem: Božja beseda je bila zanj božja in jo je vzel zares. To velja zame, to pa velja za vse vas, ki se zdajle udeležujete šmarnic, pri katerih vam razkrivam svojo dušo.

 

Marija! Ti čudovita in čudežna žena! Nad vse si sveta. Boga si vzela zares: tedaj, ko si o njem slišala, tedaj ko si ga nosila v svojem naročju, tedaj, ko si ga spremila na Kalvarijo, kraj smrti, pa tudi poveličanja. V tvoje roke polagamo svoje želje, da bi tudi mi Boga in njegovo besedo vzeli zares!

 

18. del

Neprijetnosti za hrbtom

 

Vsaj človek mora iti skozi preizkušnje. Ko sem prišel v Dravlje, sem prišel s kraja preizkušnje – zaporov. Pa sem bil prepričan, da bom tudi v Dravljah doživljal nekaj, kar me bo morda zastrašilo, plačilo, morda skušalo pregnati.

V očeh nekaterih prebivalcev sem videl, da me ne marajo. V drugih sem čutil, da bi se me radi znebili. Neki kolega mi je dejal: veš, nekateri pravijo, da te je škoda za Dravlje; slišal sem, da snujejo proti tebi; bodi pripravljen! Nekaj pa drži: tu si in tukaj je tvoje mesto.

Nisem slutil, kaj vse je za to besedo. Slutil pa sem, da nekaj grozi.

Ni bilo treba dolgo čakati! Prišlo je pismo. Proti navadi! Saj razen službenih pisem nisem dobival pošte. Že napis na naslovni strani je bil napisan s čudno, primitivno pisavo. Še bolj primitivna je bila pisava v ovojnici na papirju, ki je bil - morda ne pretiravam, iztrgan iz kakšnega šolskega zvezka. Vsebina pa je bila ena sama grožnja: v Dravljah ni mesta zate. Čim prej odideš in zgineš, tem bolj bo zate, tem bolj bomo veseli. Taka vsebina me seveda ni kaj posebno razveselila. Pa sem zamahnil z roko in si mislil: če nameravajo kaj resnega proti meni, se bo že izkazalo. Za pismo sem povedal in ga pokazal tudi cerkovnikom. Pa so tudi oni bili mnenja: ne plaši se. To ni nič hudega. Hujše bi bilo, če bi grožnjo tudi izpolnil.

Pa je prispelo drugo grozilno pismo. Ne morem reči, ali je bila pisava ista (vsekakor pisano z roko) kakor v prejšnjem. Eno je pa gotovo: bilo je zelo, zelo primitivno. Kar slutil sem, da bo nekaj podobnega kakor prvo. Toda vsebina, še bolj okorno pisana, je izdajala pravo sovraštvo; Zgini že iz Dravelj. Ne samo, da nisi zaželen. Tu delaš samo škodo. Da veš, kako resno mislimo, ti bomo zastrupili mašno vino, da crkneš sredi maše. Čim prej izgini, tem bolje zate! Tako primitivno pisanje je mogel napisati samo človek neizrekljivega sovraštva. Tudi ne morem reči, da je bilo dobesedno tako. Vsebina pa je taka, da zanjo jamčim osebno.

Zdaj sem videl, da gre že bolj zares. Toda rekel sem si ostanem. Če me 'pospravijo', kakor so pospravili tolike, bom pa tudi jaz šel za njimi. Toda iz Dravelj se ne umaknem. Če sem že ob novi maši doživel take napade in sem komaj ušel streljanju, pa naj se zdaj zgodi tisto, kar želijo nasprotniki Boga in Cerkve, ki Boga oznanja. Tako sem ostal.

In zanimivo! Prav tisto leto je bil verouk obiskan bolj kakor prejšnja leta. V Rokovi cerkvi, v skromni zakristiji, sem začel z veroukom mladine. Deloma ga je imel tudi kaplan p. Kovač. Kako pa so se za verouk priglasili študentje, mi ni bilo jasno. Vsekakor sem bil vsak teden vesel srečanja z njimi in doživljal sem veliko tolažbe ob tem: božje si utira pot. Dokler …

Dokler ni prišlo tisto, kar bi marsikomu vzelo pogum. Bilo je, če se prav spominjam 1963 v začetku marca. Kakor po navadi smo se spravili k počitku ob redni uri.

Tedaj smo bili v hiši sami: jezuitski patri in brat kuhar, ki je bil tudi vrtnar in cerkovnik. Ker sem bil utrujen, sem naglo zaspal. Nekako ob pol eni do ene ponoči, pa je počil strel. Moja postelja je bila zelo nizka. Zato krogla ni zadela mene, temveč se je zapičila v zid ob moji postelji. Toda! V hipu, ko je počilo, je kaplan, ki je stanoval v nadstropju, v zadnji sobi, odprl okno nad mojo spalnico in pogledal, kdo 'kali' nočni mir. Slišal se je samo kaplanov glas: Franci, Vlado, kaj vaju ni sram? Ona dva sta imela samo puško, ki sta jo ravno sestavljala, ker sta 'opravila' svoje delo. Eden od njiju je dejal samo: ' Kaj ti nisem rekel?' Nič drugega. Oba sta bila razkrinkana. Torej – 'stvar se je razvijala', kakor beremo v prvi Mojzesovi knjigi, ko je Mojzes ubil Egipčana.

Dejstvo je samo to, da sta fanta – legalno ali ilegalno – pobegnila v Nemčijo. Napetost pa je trenutno še narasla, potem pa popustila.

 

Marija, naša Mati. Ne daj, da bi se ustrašili že rahlega šuma vetriča, pa tudi ne resnejših nevarnosti, saj zaupamo, da si ti vedno z nami, svojimi otroki!


 

19. del

Vpliv drugega Vatikanskega koncila

   

Dogodek svetovne razsežnosti je bil 2. Vatikanski koncil. Po svoji vsebini morda eden najpomembnejših v zgodovini Cerkve. Res se je zgodilo, kar je Janez XXIII. napovedal: odprite okna, naj pride v Cerkev svež zrak!

Papež prehodnega značaja, kakor so napovedovali ob njegovi izvolitvi, je vzburjal duhove in svetu prinesel veliko novega, kar se še ni uresničilo, kar pa je predlagal, naj se uresniči, za veliko duhovno, socialno in državno korist. Nekdo je trdil: Čim bolj bomo upoštevali 2. Vatikanski koncil, tem bolj bo svet zaživel v pravičnosti, razumevanju med seboj kakor tudi v ljubezni in blagostanju.

Da je pisanje o Vatikanskem koncilu v naši državi (tedaj Jugoslaviji) naletelo na različne odmeve, se pa sebi razume. Pri nas je najprej odmeval v liturgični obnovi. Kako smo se razveselili domačega jezika. Najprej je šlo po malem. Potem pa vedno več, vedno več, dokler ni doseglo sedanjega preoblikovanja. Za ta veliki dar lahko vsi rečemo: Hvala Bogu!

In kaj je Vatikanski koncil dosegel pri nas?

Mnogo stvari se je tudi v Dravljah spremenilo. Eno pa bi posebej z veseljem poudaril: sodelovanje laikov pri življenju v Cerkvi. Res je! Pri nas v času enoumja ni bilo mogoče uveljavljati vsega, kakor so lahko uveljavljali po svobodnih državah. Toda tudi ta poteza Vatikanskega koncila, da je tudi laikom, neduhovnikom, vsem vernim, imenovanim božje ljudstvo priznala to, kar pa krstu dejansko so: božje ljudstvo. Tudi duhovništvo, ne sicer duhovništvo, kakor smo duhovniki za svojo službo posvečeni s posebnim zakramentom po posebnem božjem klicu. Temveč po tistem duhovništvu, ki dobiva že s krstom svojo zadolžitev: oznanjevanje in posvečevanje.

Veliko je oblik tega duhovništva. Ena oblika pa je nadvse pomembna: sodelovanje laikov v župniji po Župnijskem svetu.

Res je! Nekateri posebno radi poudarjajo, da je župnijski svet samo svetovalno telo. Drugi poudarjajo tudi to, toda ustvarja skupnost dela za župnijo in za uresničevanje božjega kraljestva. Nekateri se izgovarjajo: tako smo vsi slabi. saj nič ne moremo. Menim zato, da je treba prebuditi zavest, kdo so laiki v tej svetovalni službi, kakšne pravice imajo in kakšne dolžnosti.
Ko sem slišal o tem, da po župnijah že ustanavljajo Župnijske svete, sem se odločil tudi sam za nekaj podobnega. Imeli smo volitve, pri katerih je bilo izbranih najprej kar precej kandidatov za Župnijski svet. Odločalo se je po večinskem sistemu. Toda svetu sem skušal najprej predstaviti njihovo osebno vlogo in nalogo, potem pa uvesti njihov odnos do občestva, celotnega krščanskega življenja v župniji. Moram priznati, da mi samemu ni bilo jasno, kako naj kar najbolj izkoristim sile, potencial, ki je bil na razpolago. Ko pa neke noči nisem mogel spati, sem videl, da je najbolje razdeliti celoten svet v več odsekov: liturgično-oznanjevali, karitativni. In še nekaj drugih. ker smo vsi bili ob novih nalogah tako nebogljeni, se nismo upali, pa tudi nismo bili zmožni vse uresničiti tako, kakor je želel Vatikanski koncil. Vendar seme je bilo vrženo. Voz je pognal. Morda lahko trdim, da je kar razmeroma dobro pognal.

Kar je predvsem pomembno, je globlja zavest vseh članov Župnijskega sveta, ki smo njegovo ime skrajšali na ŽPS, da so kristjani odgovorni tudi za druge kristjane in, da jim pomagajo pri osveščanju svojega dostojanstva kristjana.

Menim, da je ista naloga ŽPS tudi danes: najprej poglobiti sebe, potem pa skrbeti tudi za poglabljanje drugih. Seveda je s tem delo ŽPS veliko globje in večje, kakor si na prvi pogled predstavljamo. Saj to sega tudi v oznanjevanje, način maševanja, prepevanja, sploh na lepoto liturgičnega slavja Kristusove daritve. Pri tem ima veliko vlogo Karitas, ki je nadomestila nekdanji karitativni krožek. In to temeljito. Prav tako je poseganje ŽPS v svoje lastne družine in družine drugih; pa ne sme spregledati tudi združevanje, povezovanja družin med seboj …

 

Marija! Ti velika Kristjana! Pomagaj nam, da bomo v Dravljah zaživeli kot živo občestvo, kakor nas navaja drugi Vatikanski koncil.

 

20. del

Čudovita ponudba

  

Mežnarija, ki je bila nekoč, je bila vlažna. In ni čudno: saj je pol metra pod površino tal bila talna voda. Ker pa je bila, kakor smo videli, hiša sezidana iz kamna, je bilo nujno živeti v taki vlogi, ki jo je bilo možno zavohati takoj ob vhodu, ali pa misliti na novo stavbo. Le kako bi to naredili?

Kakor božji odgovor na te potrebe je prišlo pismo iz Amerike. Od koga? Od samega nekdanjega cerkovnika, ki je z neizrekljivo vdanostjo in navdušenjem skrbel za to, da je cerkev dobila bronaste zvonove namesto železnih, katere je dobila takoj po prvi svetovni vojni. Pa je bil tudi tisti, ki je ob poti, ki vodi na pokopališče, z Ahlinom iz Kosez zasadil lipe za drevored v letu 1907. To je bilo sicer občinsko delo. Tedaj pa je bil župan v Šiški že zdavnaj rajni gospod Zakotnik, oče občine.

Pismo je prišlo. Z začudenjem sem gledal ovojnico s tipičnim znamenjem ameriškega porekla, z znamko, kakor jo je videti še danes, in s ceno 45 centov. Odprl sem. Pismo je bilo dolgo. Več listov ga je bilo pisanega. Ročno! In v tem pisanju je bila ponudba. Če bi hoteli kupiti njegovo hišo, vse gospodarsko poslopje, travnik, ki se je raztezal do Šarčevega. Tam zdaj stojijo bloki Brilejeve ulice. Ponudil mi je tudi vrt in vse njive, ki jih je imel. Po sebi se razume, kako sem v tem videl ponudbo, ki je ne smem spregledati ali zamuditi. Bil pa sem v dilemi: ali naj kupim vse, za kar nisem imel denarja, ali samo to, kar sem potreboval za nov župnijski dom. Cena je bila nekaj čez dva milijona: hiša z gospodarskim poslopjem, kozolec in vrt, ki se je neposredno držal gospodarskega poslopja. V hiši je tedaj prebivala družina Peternelovih, če se prav spominjam.

Sam nisem mogel odločiti, ker za to nisem bil pooblaščen. Za vsako večjo stvar in višje stroške sem moral vprašati škofijski ordinariat. Tedanji kancler škofijske pisarne rajni gospod Vencelj Snoj je rekel kratko: zagrabi, to je priložnost. Nikoli več ne boš imel take. Tako sem odpisal: sprejmem in cerkev je kupec za hišo, gospodarsko poslopje, kozolček in vrt. Dal sem izmeriti, zato sem sporočil tudi mero. Odgovor: dogovorjeno. Samo prosim tole: v letih sem, zato moram poskrbeti za svoj pogreb. Pokopan bom kar v Ameriki. Toda ameriški pogreb stane dobra dva tisoč dolarjev. Zato prosim, da čim prej izplačate. Lepo! Imenitno! Samo denarja nisem imel. Zato sem prosil svoje posredne in neposredne predstojnike, če bi lahko dobil od njih pomoč v posojilu. Ker so videli, da je zadeva potrebna, pa tudi ni draga, so me kar z veseljem podprli, za kar sem jim iz srca še danes hvaležen, čeprav moja leta minevajo in se življenje bliža koncu. Ker ni bilo mogoče drugače, sem zaprosil, da iz Rima pošljejo na Kunavarjev naslov celotno vsoto. Kmalu sem od Roka dobil potrdilo, da je denar sprejel. Prosil pa je, naj na ploščo njegovega groba napišem tudi datum njegove smrti, ki so mi jo pozneje sporočili njegovi otroci, in tudi to, kaj je bil v Dravljah: dolgoletni cerkovnik Rokove cerkve. Tako se je zgodilo. še danes ta napis, ki ga je izvršil gospod Stane Vodnik, drži, ker je delo izvršil temeljito.

In še eno; od njegovega (Rokovega) sina Jožefa sem dobil dovoljenje, da grob njihove družine uporablja župnišče za svoje rajne. Zato sem si zaželel, če bo tako božja volja, da bi bil, po tako številnih letih bivanja v Dravljah, tudi sam pokopan med svojimi župljani, znanci in prijatelji.

 

Marija! Ti si znala izreči večno dragoceno hvalnico svojemu Bogu. Daj nam spoznanja in moči, da bomo znali vedno in za vse biti hvaležni po tvoji meri!

 

21. del

Dva kirurška posega

 

Stara hiša ob Vodnikovi 283 je bila ne samo vlažna. Čeprav vlažna, pa je postajala vedno tesnejša. Prihajali so semkaj za trajno ali za nekaj časa: bratje – brat Ciril, mladi kuhar, ki je z otroki znal biti pravi otrok. Sicer srčno dober. Bil je tudi občasni zakristan, cerkovnik. Prišel je brat Janez, nagajivi vrtnar, ki je znal ugnati tudi voluharje, ki so se zaredili v vrtu za Rokovo cerkvijo. Prišel je brat Sušnik, pesnik in cerkovnik, ki je znal širiti tedaj štirinajst dnevnik Družino. Še se nekateri spominjajo, kako je prišel v neko družino. Mama in oče sta se kar prestrašila: kam pa naj jih damo? Saj vidite, da smo že zdaj na tesnem. Sin je v gornji sobi, midva tu: en prostor za kuhinjo, drugi za spalnico. To pa je vse. A brat Jože Sušnik, brat profesorja na ljubljanskem vseučilišču Lovrota Sušnika, se le ni dal ugnati: pa malo premislite; morda bi pa le šlo. Tedaj je potegnil iz malhe novo številko Družine. No, saj to je tale družina. Kaj ne, da boste zanjo še imeli prostora? Vsi so se zasmejali: no, za to Družino pa bo res še nekaj prostora.

Prihajali so tudi patri. Pater Žužek, ki je bil predstojnik tedanjega distrikta, ki se je ločil od hrvaške province, p. Žibert, p. Vrtovec … Hiša je bila prepolna. Kaj storiti?

Mučno, boleče delo! Toda nujno! Res – kirurški posegi! Morali smo cerkovnikovim poskrbeti drugo bivališče. K sreči so imeli v Št. Vidu prav pod gozdom svojo hišo. Bila je sicer 'zasedena', ker so vanjo porinili neke znance. Pa se je le s prerivanjem levo in desno posrečilo, da so prišli do svoje lastnine. Bila je to last rajnega gospoda Jožeta Pojeta, zato so se vanjo lahko preselili vsi, ker je bilo prostora dovolj. Poleg tega je hišica tik ob gozdu. Zrak ni umazan od cestnega prahu, pa tudi veliko bolj mirno okolje ne more motiti prebivalcev, kar je precej visoko. Zraven tega pa se je gospod, ki je maševal v Št. Vidu, moral potruditi, da je prišel do cerkve, po maši pa spet nazaj in je s tem moral sprejeti nekaj gibanja. Sicer je bilo težko spremeniti prostor, kakor je vsakemu težko spremeniti okolje. Toda: pomagali smo jim, kakor smo mogli: prepeljati njihovo pohištvo, jim ga pomagali razpostaviti, kakor so želeli. Nekaj časa so potrebovali, da so se privadili, nazadnje pa so bili veseli spremembe. In še vedno se srečujemo z nasmejanim obrazom.

Druga, bolj boleča stvar, drug kirurški poseg pa je bilo vprašanje družine, ki je stanovala v Kunavarjevem stanovanju. Čutili so, da stanovanje ni zdravo. Njihov sinček je ponoči pogosto dobival astmatične napade. Ko so zdravniki ugotovili, da je njihova spalnica nekoč bila konjska staja, so namignili, naj se nujno preselijo.

Ker je bilo vse – hiša in gospodarsko poslopje prodano župnijskemu uradu, je sledilo, kar je sledilo. V začetku so bili presenečeni, ker so najbrž računali, da bodo lahko kupili sami. Ko pa je takratni kaplan France Kovač povedal, da je to zdaj last župnijske cerkve, so se v začetku zmedli. Ko pa smo jim obljubili – v ozadju je bil p. Žužek kot predstojnik distrikta – pomoč v višini takratnih pol milijona dinarjev, so pristali. Začeli so zidati. Gospod sam se je dobro razumel v gradnjo. Dobili, kupili so parcelo v Podgori pri Št. Vidu. Hiša je naglo rastla in kmalu so jo imeli pod streho. Brez dvoma so si najeli tudi takšno vsoto, da so tudi notranjost lahko uredili. Ko je bilo vseljivo, so se preselili. Pozneje pa so vsi hvaležni povedali, da je sinko zdaj kar prost vsake nadloge astme in da so veseli, da so se preselili.

Hudo se je v obeh primerih obrnilo v dobro.

 

Marija, sveta in vzorna gospodinja v Nazaretu, ki tudi zdaj materinsko vodiš vse ljudi, saj smo vsi izročeni tebi, pomagaj nam, da se bomo ob vseh težavah spomnili, kako Bog vse hudo obrne v dobro.


 

22. del

Prosite in se vam bo dalo…

 

Potrebe so rasle …
Nastala so nova naselja. Bloki so naravnost mravljišče ljudi. 140 stanovanj, v katerih prebivajo živi ljudje, je visoka številka. V teh ljudeh je živela želja, biti vsaj človeški ljudje, v mnogih srcih pa globoko vsajeno hrepenenje po nekem globjem, bolj trdnem. Čeprav so tedanji režimi, kakor bomo videli takoj, zavirali vsako zunanjo versko dejavnost in hoteli, naj se vse krščansko življenje in oznanjenje omejuje na cerkev in zakristjo, da bi tako krščanstvo res postalo 'zakristjsko krščanstvo', kakor so nekateri govorili, je bila vendar potreba po novem, prostornejšem župnijskem domu stvarna potreba.

Kaj storiti? V glavi se je rojevala, najprej skrita, nato pa vedno bolj jasna in očitna, določena oblika. Toda, pa vedno bolj jasna in očitna, določena oblika. Toda, toda … Dovoljenja za gradnjo ni. V tem je bila v tedanjem času velika, da, velikanska ovira.

Vložil sem prošnjo. Bilo je leta 1966. Pričakoval sem, da bo kakšen odgovor. Toda odgovora ni bilo. Vprašal sem na občino Šiška. Gradbeni oddelek je odgovoril, da sploh še niso dobili moje prošnje. Šel sem na vložišče. Vprašal sem, kaj je z vlogo, ki je bila tam vložena. Povedal sem datum. Odgovor: vloga je šla že naprej. Ko sem rekel, da vloga ni na gradbenem oddelku, so samo skomignili z rameni. Ponovno sem šel na gradbeni oddelek, vprašal, kaj je z vlogo. Tam sem pa slišal samo osoren odgovor: odgovor boste dobili ob svojem času. Ko pa sem odvrnil, da mora biti odgovor – pozitiven ali negativen – dan že v dveh mesecih, so še bolj osorno odgovorili: počakajte odgovor.

Vedel sem, da se bo stvar vlekla. Odgovora ni bilo ne čez mesec dni, ne čez dva, niti čez tri. Ker sem mislil, da je vloga kje založena ali porinjena v kakšen predal, sem napisal novo. Tudi ta vloga ni imela večje sreče. Tako sem čakal, čakal in še čakal. Uspeh? Nič!

Minilo je dve leti. Zato sem že kar obupal. Niti nisem hotel na občino, ker sem videl, da so vrata trdo zaklenjena. Tudi na versko komisijo nisem hodil, ker je vse bilo zaman.

Tudi rajni gospod Planinšek, jurist in strokovnjak v isti stroki, kakor je bil tajnik verske komisije, in ki sem ga prosil za pomoč, ni mogel pomagati. Povedal mi je, da je večkrat telefoniral svojemu kolegu, pa je ta govoril samo: saj bo, saj bo. Pa ni bilo nič. Vedel sem, da se v ozadju nekaj plete. Kaj, pa mi še danes ni jasno.

Nekega dne pa me kliče gospod Planinšek in mi pravi: »Veste kaj? Dobil sem od tajnika verske komisije vprašanje, zakaj se tako za to zanimam. Pa sem odgovoril: faran sem v tej župniji in ker sem v službi pri Ljubljanskem Investicijskem Zavodu (LIZ), smo kandidati za graditev župnišča. To je vendar posel!« Kakšen je bil odgovor, ne vem. Dobil sem samo spodbudo – ne vem več, s katere strani – naj ne odneham, naj le vztrajam. Klican sem bil k tajniku verske komisije. Tam mi je tajnik zagotovil: »Ponovno napišite prošnjo. Zdaj bo; boste videli, da bo!« Ubogal sem, napisal prošnjo, jo oddal v vložišče, ker je na gradbenem oddelku niso hoteli sprejeti. Pa? Molil sem, molil, da bi iz tega kaj bilo.

In je bilo. Ne spomnim se več, kdaj je to bilo: ali je bilo še koncem 1967 ali že prve mesece 1968, ko sem dobil odgovor: dovoli se gradnja ..

Ko sem dobil ta odgovor, sem zaprosil rajnega gospoda Planinška, naj pomisli, kdo bi mi izdelal načrt. Takoj je odgovoril, da je njihovo podjetje LIZ pripravljeno prevzeti vse: ali samo ali z zunanjimi sodelavci. S p. Mihom Žužkom sva narisala načrte, kakšna naj bi bila podoba, bolje notranja ureditev. Tako sva arhitektu olajšala delo. Načrti so hitro napredovali. Ker so sami imeli tudi tako imenovan notranji nadzor, je g. arhitekt Gostl sam nesel načrte na občino Šiška, kjer so mu ga samo potrdili.

Potrjeni načrti so torej tu!

Kdo pa bo zidal? Ponudbo sem dal Megradu, katerega pomočnik direktorja je bil sošolec iz gimnazije arhitekt Viki Kregar. Dal mi je ponudbo z visoko številko 52 milijonov. Ponudbo sem dal še nekaterim drugim podjetjem. Pa so imeli ravno tako visoke številke. Nato pa sem se obrnil na privatno podjetje Grubič. Ta je dal za deset milijonov nižjo ponudbo in še dodal: od najnižje ponudbe ponujam še 2% nižjo ceno. Jasno, da sem se seznanil z njim. Podpisali smo pogodbo, pri kateri sta sodelovala tako gospod Planinšek kakor naš p. Miha Žužek. Ponudba prejeta, delo se začne 24. junija 1968.

Preden pa so kopači 'zasadili lopate', je bil tu na obisku vrhovni predstojnik Družbe Jezusove prav tako meseca junija, da nas vidi. Prosili smo ga, naj blagoslovi temeljni kamen prihodnje stavbe. Rad nam je ustregel naš dobri, svetniški pokojni p. Pedro Arrupe. Na to spominja plošča ob vhodnih vratih v župnijski dom. To ni samo spomin nanj, temveč tudi spomin na končane 'boje' za pridobitev gradbenega dovoljenja.

Že zgodaj zjutraj na dan Janeza Krstnika so zabrneli stroji. Delo se je začelo: tovornjaki so navažali material kar sproti: opeko, pesek, cement, in spet opeko, pesek cement. Stavba je rasla. Vreme je bilo kakor naročeno. Novo župnišče je rastlo tako naglo, ker je bila po pogodbi dana obveznost, da mora biti zgradba do konca septembra končana do tretje gradbene faze. In je bila? To je bilo že pol meseca prej. Sam mojster je priznal: vreme nam je bilo naklonjeno, zato je stavba že pod streho. Sem vesel, me veseli.

A plačilo? Vsaka faza je imela svoj obračun. Imeli smo dobrega strokovnjaka računovodjo, ki je vse natanko pregledal. Toda vsako vsoto je bilo treba plačati takoj.

Od kod pa denar? Zaprosili smo nemško škofovsko konferenco za pomoč. Predvideli smo ceno celotne stavbe. Prosili, če ne za vse, naj dajo vsaj za del. Pa so dali celotno vsoto. In podjetnik je bil zadovoljen, da je plačilo dobil v valuti, kar je bilo tedaj ne samo dovoljeno, temveč zaželeno. In še 10% popusta nam je dal na valuto.

Ker se je prvi del končal tako 'idealno', smo podpisali pogodbo še za naprej. Za notranja dela! Ker je bila zima mila, so Grubičevi delavci delali kar naprej. Tako so dela napredovala in proti koncu poletja so zidarska dela bila končana.

Vmes je bilo treba urediti naprave za ogrevanje, vodo, telefon, strelovod. Vse je bilo končano: septembra meseca sem dal prošnjo za kolavdacijo stavbe. Komisija je prišla, našla 24 majhnih napak. Prepovedala je vselitev dokler se te napake ne odstranijo. Vse smo odpravili in popravili in dobili soglasje tudi za tisto, kar je zahtevala komisija. In? Pomislite: na sam praznik Brezmadežne 1970 je prišlo vselitveno dovoljenje. In župnijski dom je bil blagoslovljen – če se prav spominjam datuma: 27. decembra istega leta. Blagoslovil ga je pa sam tedanji nadškof dr. Jože Pogačnik.

 

Marija, izkaži nam moč, da bodo v domu, vsi, ki nas bodo potrebovali, našli dober sprejem.

 

23. del

Kaj pa sodelovanje laikov?

 

Že kaj kmalu, ko je drugi Vatikanski koncil odprl vrata laikom, sem prebudil vprašanje: mar ne bi pri župnijski maši ministrirali tudi možje: mlajši, srednjih let, starejši?. Kaj naj bo ministrantska služba namenjena samo dečkom?. Saj ministriranje je najbolj blizu oltarja in tam se kaže najbližje sodelovanje laikov pri mašni daritvi. V Rokovi cerkvi smo imeli velikokrat po jutranji maši srečanje z ženami, naslednjo nedeljo srečanje z možmi, ali pa narobe. Ne spominjam se več natanko. Ko pa sem možem omenil in jim ponudil to priložnost, se je vsak kar izmikal. Le dva sta takoj pristala. V nekaterih je bilo namreč nekaj zamere, ki je izzvenela v besede: V Dravljah nikoli! V ozadju je moralo biti nekaj težkega!

 

Ko sta ta dva prevzela, da bosta ministrirala vsako prvo nedeljo – več ne – je bil to znaten korak. Led, ki je bil trd in debel, se je počasi začel tajati. Moža, postavna in možata, sta to službo vršila z veliko spoštljivostjo in skromnostjo.

 

Toda ob tem vprašanju se je pojavilo tudi vprašanje ministrantov sploh. V Rokovi cerkvi so bili malo večji, pa tudi majhni. Imeli smo redne ministrantske vaje. Nekateri so imeli izreden pevski dar, zato so pri otroških-družinskih mašah po prvem berilu prepevali psalme. Tudi brali so. Kako je bilo simpatično gledati bralca, ki je bil za ambonom v Rokovi cerkvi premajhen, pa je moral zato stati na nožnih prstih, da so ga verniki ne samo slišali, temveč tudi videli. In bral je gladko, s smislom. Čeprav so nekateri godrnjali, češ: božja beseda je nekaj resnega, zato jo morajo brati le odrasli, sem včasih na tihem, včasih pa glasno ugovarjal: morda je v otroškem srcu več resnosti za božje sporočilo kakor v odraslem. le to smo morali paziti, da berila iz Razodetja sv. Janeza ni brala kakšna ženska, če se je začelo: Jaz, Janez …

 

Vprašanje ministrantov je potrebovalo časa, da se je razvilo, kakor je sedaj. Ministranti pomenijo resno skupino. Ker je skupina, je potrebna duha skupnosti. Ta duh skupnosti pa mora biti negovan, kakor mora biti negovana cvetlica v vrtu. Vzgoja tega mladega rodu mora biti načrtna, mora biti res vzgoja, mora biti tudi usmerjena v prihodnost. Mišljenje, da morajo biti ministranti samo tisti, ki so 'tako luškani', majhni in prijetni, je odmrlo in je premagano. Potrebno je torej to, da imajo ministranti sleherni teden neko spodbudo, ki deluje zdravilno kakor injekcija. Treba je misliti, da se ministrantje navzamejo novega duha, ki je v marsičem drugačen kakor duh potrošništva, pridobitništva, kar mladega človeka tako hitro osvoji. Pred očmi naj imajo nekaj več: saj je več kakor denar vredna ljubezen v družini; saj je več kakor nabijanje nogometa vreden duh sloge; saj je več kakor uživanje ob potepanju vreden duh točnosti; saj več kakor košarka (tudi to mora biti, da se mladi ljudje razgibajo) vredna poštenost. Ministranti torej morajo – in k temu jih navajamo vse: najmlajše, srednje in največje – razlikovati vrednote in izbirati tiste, ki imajo večjo težo. Še nekaj! Če se mlad človek ne nauči nekega reda, se ga bo kasneje težko privadil. Če se mlad človek ne bo naučil biti ponosen, da je kristjan, bo to le izjemno pokazal v življenju, ko bo odrastel.

 

Delo z ministrantskimi skupinami je lepo, pomembno. Če bomo tu sodelovali vsi, ki zanje nosimo odgovornost, če bodo z nami sodelovali tudi starši, bo rod ministrantov rodil – tako resno upam – tudi resne sadove.

 

Marija! Imela si sina, ki je bil tudi majhen in je rastel v modrosti in milosti pri Bogu in pri ljudeh! Moči nam daj, da bomo tudi mi vsi skrbeli za mladi rod, da bo tudi ta rastel v modrosti in milosti pri Bogu in pri ljudeh.


 

24. del

Nova cerkev, nova cerkev

 

Koliko stvari se je med tem zgodilo: počil je mali zvon. Treba je bilo nabaviti novega. Stare orgle so pojemale, oslabele, treba je bilo nabaviti nove. Tudi banderca za procesije, nebo, pod katerim se Najsvetejše nosi v pohodu do pokopališča, vanj in nazaj. Vse je bilo potrebno. Tudi ura v zvoniku je opešala, čeprav so jo nekateri mojstri skušali rešiti rje in bolehnosti. Celo novo uro je bilo treba omisliti. In še in še ..

Toda glavna misel in potreba je bila nova cerkev!

Kaj Rokova cerkev ni bila lepa? Odgovor: lepa, lepa je bila. Toda bila je premajhna. Če bi pomislili že na redne nedelje, bi se morali resno zamisliti. Odgovornost, ki jo nosimo vsi tukajšnji duhovniki, smo čutili in jo imeli na ramah, je terjala novih prostorov. Kajti verniki so hodili ali drugam (kolikor so hodili) ali pa nikamor. Skoraj (napol pa gotovo) so bile izgubljene cele ulice, ki so zrasle in povečale človeško mravljišče. Torej je pritiskala fizična še bolj pa moralna dolžnost.

Zato sem delal prošnje za novo gradnjo. Najprej sem prosil, da bi gradili cerkev na Ulici Bratov Babnik. Tako bi namreč župnijo razdelili na več delov in cerkveno dejavnost bolj približali vernikov tako zaradi maše kakor zaradi verouka. Odgovor je prišel še kar kmalu: ni predviden noben prostor za kultni objekt.

Prosil sem – vse to v letu 1977 - za gradnjo cerkve v okolišu Gotske, Ob žici, ob Kogojevi ali na Trgu komandanta Staneta. Odgovor spet: ni predviden noben prostor za kakšen kultni objekt. Pozneje, ko se je nasmejala neka svoboda, je tedanji župnik odkril, da je le bil predviden prostor za kultni prostor skupaj s prostorom za dom kulture: v neposredni bližini Trga komandanta Staneta. Toda 1977 so mi roke zvezali. Nazadnje sem vprašal in prosil za gradbeno dovoljenje v povezavi s cerkvijo sv. Roka: morda v podaljšku, morda v razširitvi. Tokrat pa se je oglasil Zavod za spomeniško varstvo. »Pri Rokovi cerkvi ne boste spreminjali niti za centimeter! Poskusite morda na nasprotni strani ceste. Če tam dobite dovoljenje«. Prosil sem na Ljubljanski Urbanistični Zavod. Ker so mi zaradi srca moči pojemale, sva tja šla skupaj na njihovo vabilo s sedanjim provincialom in poznejšim župnikom dr. Lojzetom Bratino. Ljubeznivo so naju sprejeli. Prišli pa so tudi člani Spomeniškega varstva, ki so sicer bili za graditev nove cerkve, toda pogoj: da se vsa zemlja temeljito preišče 'kot eventuelno najdišče arheoloških najdb'. Sicer niso zahtevali premetavanja zemlje z žličko. Toda zahteva je bila trda. Sicer sem bil prepričan – tako se je pozneje tudi izkazalo – da tam niti malo kakšnega sledu o arheoloških najdbah. Toda pogoj sem moral sprejeti.

Treba je bilo rešiti vprašanje prisvojitve zemljišča. Misliti je bilo treba na načrte, po katerih naj bi cerkev bila zgrajena. Vprašanje, kako naj bo velika. Iz LUZ-a so postavili trd pogoj: biti mora zgrajena v zelenem pasu. Torej ne kakšna strešna opeka te ali one barve. Streha mora biti kakor zelenica, da bo ohranjen zelen pas. Vse je bilo sprejeto. Počasi zemljišče – pravim počasi – ker je res marsikaj bilo zapletenega! Razpis za načrt je bil narejen. Posebna komisija pa je med štirimi izbrala tega po katerem je zgrajena sedanja cerkev. Iz srca sem Bogu hvaležen, da je pater Lojze Bratina imel toliko volje in moči, da je izpeljal vse. Bila je blagoslovitev temeljnega kamna, ko je bil narejen že prvi izkop, blagoslovitev in posvetitev nove cerkve pa je bila pred desetimi leti, to se pravi 1985 in to 15. septembra. Mislim, da vsi lahko rečemo: hvala Bogu, hvala Bogu.

Sicer je bila velikanska težava z denarjem, saj so domačini prispevali le 12% vseh stroškov. Če nam torej ne bi znatno pomagala tujina, posebno naši jezuitski sobratje, bi ostali v velikih dolgovih in najbrž bi še vedno tičali v njih. Res manjkajo še klopi, manjkajo še orgle, manjka dokončna ureditev krstilnice. Toda Kristusova daritev in potrditev v veri – a to je glavno – se odvija v razmeroma lepem redu: lepa liturgija, lepi nagovori, lepo petje, lepo ministrantsko služenje. Bog bodi zahvaljen!

 

Marija! Ti si bila pri sinovi daritvi na križu! Tudi nam daj, da bomo pri isti daritvi, čeprav se vrši v drugačni obliki, istega duha in srca!

 

25. del

Laiki v našem občestvu

 

Kaj je Cerkev? Vprašajte tako otroke! Kaj vam bodo odgovorili? To je papež, to so škofje, duhovniki, župniki in kaplani. Je to res? Je Jezus ustanovil Cerkev v tej obliki? Če drugi Vatikanski koncil govori o občestvu, v to občestvo spada še marsikdo drug. Če je namreč Cerkev med nami živeči Kristus, če Cerkev pomeni nadaljevanje Kristusovega življenja, dela, preizkušenj in trpljenja, vidimo iz življenja, da so tega deležni vsi kristjani, prav vsi! Tudi vi vsi, ki ste nocoj pri teh šmarnicah. Po svetem Pavlu smo vsi eno telo: Kristus je njegova Glava, vsi drugi pa smo vsi udje, smo torej vsi Kristusova Cerkev.

Če nekateri gledajo v Cerkvi samo institucijo, je to nepopolno in celo krivično. Cerkev nadaljuje Kristusovo odrešilno delo. Torej mora ista Cerkev to nadaljevanje živeti. Tega nadaljevanja pa ne živijo samo papeži, škofje, župniki, kaplani, temveč vsi, ki verujejo v Kristusa in hočejo ostati kristjani- to je – Kristusovi učenci.

Zato se moramo vsi verniki zavedati tega svojega dostojanstva. Vsi očetje in matere, vsi mladi: dekleta in fantje, vsi otroci: v sebi nosimo dostojanstvo Kristusovih učencev.

Kaj se pravi biti Kristusov učenec? Biti Kristusov učenec pomeni živeti iz Kristusovega duha. Včasih nam Evangelij, v katerem je zbrano le nekaj iz Kristusovega življenja, postavlja za človeško naravo neizvedljive zahteve: bodite popolni, kakor je popoln vaš Oče v nebesih. Ljubite svoje sovražnike, delajte dobro njim, ki vam hudo želijo (in tudi delajo), daleč presega moč človekove narave. Vsi ti napotki, ki so Kristusovo navodilo za nas Kristjane, so nemogoči in terjajo božje podpore. Čeprav je naša človeška slabotnost skoraj neizmerna, vendarle ostanemo božji otroci, torej božji posinovljenci. Pa ne posinovljenci v tistem pomenu, da nas nekdo z listino posinovi, čeprav sicer nimamo z njim nobene zveze. Ne! Božji otroci posinovljenci smo veliko več: božji sorodniki smo postali, ker smo pri veljavnem krstu prejeli delež božje narave. To je tisto dostojanstvo, ki nas dviga iznad zgolj človeške ravni. Če nekateri v tem smislu govorijo o božjem plemstvu, morda to nekoliko diši po fevdalnih časih. Dejansko pa je ta delež v nas nekaj zares božjega. Torej smo resnično lahko ponosni tega že sedanjega poveličevanja, v katerem živijo kot božji otroci.

Z božjim odlikovanjem pa imamo tudi dolžnosti. Božje dostojanstvo je naša pravica, dolžnosti pa so jasne: vsi smo pričevalci božje navzočnosti med nami. Ljudje, ki niso verni, merijo krščanstvo po nas, našem življenju, ne pa po našem pisanem Evangeliju. Zato je mnogim, ki živijo zunaj cerkve, velika ovira življenje, slabo krščansko življenje ovira, morda nepremostljiva ovira, da ne morejo prestopiti praga cerkve. Koliko dolžnosti torej imamo, da približamo ljudem Kristusa po svojem živem življenju!

Toda to ni edino, čeprav morda prvo delovanje in pričanje kristjanov vernikov! So tudi druge dejavnosti. Katere?

Menim, da je pevska služba tudi pričevanje za evangelij. Petje, ki lepša liturgično življenje, in kaže kristjanovo prizadevanje, da bi živel kot kristjan s svojim petjem.

Lepota liturgične obleke z lepo izpeljano liturgijo je pomembno pričevanje za svetost dogajanja na oltarju. Ministrantska služba, ki s svojo številno pričujočnostjo poveliča pomembnost daritve na oltarju, te ponovitve kalvarijske daritve, je pričevanje za Evangelij.

Tudi vedenje v cerkvi, spoštovanje do prostora, v katerem molimo, drug drugega srečujemo v resničnem spoštovanju do vseh, ki so v cerkvi, je tudi naše pričevanje. Vse kar ni v skladu s tem, mora biti cerkvenemu prostoru nekaj tujega!

In še nekaj! Hvala Bogu, da se to že izvršuje! Pomoč vsem, ki so v stiski. To je nekako razširjanje Karitas. Ni samo v tem, da potrebnemu odstopimo nekaj svojega : oblačila, obutve, morda perila. Moramo biti tudi obzirni, da jih ne žalimo: v karitativno ponudbo ne spada kaj umazanega in raztrganega. Ne žalimo tistega, ki je v stiski, češ saj je zanj dobro. Vsak človek ima svoje, če ne božje, ima gotovo človeško dostojanstvo. Tega ne smemo poniževati. Karitas mora biti caritas – ljubezen do bližnjega. Nikdar pa poniževanje kogarkoli!

Delo Karitasa se je lepo razvilo. Toda naša Karitas mora biti tudi duhovna. Ljudje so velikokrat v stiski. Zato je naše vprašanje: ali jim znamo ali jih hočemo pomagati? Kakor bi mi radi, da nam v stiski kdo priskoči v pomoč, tako tudi skušajmo storiti mi!

 

Marija, ti si bila poosebljena caritas: vse si dala, celo Sina. Kakor ti za to izrekamo zahvalo, tako te tudi prosimo za duha ljubezni.

 

26. del

Znameniti farani

 

Vsaka dejavnost in ustvarjalnost ima neko ozadje. Če gledamo ustvarjalnost, brez dvoma ni brez neke umske bistrine in trdega prizadevanja in želje, da bi človek nekaj ustvaril.

Še veliko bolj to velja za versko dejavnost in ustvarjalnost. Nedvomno, da nekaj premore življenje samo: kajti življenjske energije se morajo nekje sproščati. In ko se sproščajo v verski dejavnosti, brez dvoma nekaj dosežejo. Toda pravega verskega ustvarjalnega poleta ni in ga ne bo, če nima nekega globljega ozadja.

To so dobri, izredni, sveti ljudje.

Ozadje, da ,ozadje: tu se dejansko odigrava prava božja igra, v kateri ljudje spoznavajo sebe, spoznavajo globine svojega življenja, svojega poslanstva, globine svoje hudobije in greha, svoje povezanosti z umazanijami sveta. To vsa človeška psihologija in psihiatrija nič ne zmore. Tu je neka nova prvina, ki jo nekdo pošilja, da ne veš kdaj, kako in zakaj. Tako je tu v pravem času, na pravem mestu. Kdo je v ozadju?

Tako se sprašujem, ko doživljam velika spreobrnjenja, pa toliko iskrene odprtosti, da ne rečem ponižnosti, ki je tako daleč od moderno ustvarjenega človeka.

Mislim na ženo. Njeno ime je znano. Zdaj je že med rajnimi. Toda v svojem življenju je gospa Kati bila žena, ki je poganjala mnoge motorje duhovne napetosti in delovanja. Velikokrat sem hodil obhajat njenega moža. Kako ročno je skrbela zanj. To so bile res – dejanja ljubezni. Nič ni polagala rok nanj, ko je na sveže perilo položil svoje madeže. Občudoval sem njeno ljubezen.

Pa je le vsak večer še imela čas, da je šla k maši. Maša ji ni pomenila neke spremembe v ritmu življenja. Bila je s tam dušo in srcem. Tam si je nabrala energije za prihodnji dan. In ko je prišla domov, je posebno tedaj, ko ji je mož umrl, vsak večer imela svoj večer.

Kakšen večer? Sama mi je povedala in pokazala: »Vidite tole mizo? Nanjo položim križ, prižgem svečko in molim. Od osmih do desetih je moj čas, čas moje molitve.«

»Gospa, za koga pa molite?«

»Za vse. Pa ne da bi ponavljala razne formularje. Očenaš mi je najbolj pri srcu. Začenjam razumevati, da je v njem bogastvo molitvenega in praktičnega življenja. Praktičnega krščanstva. Ne vem, ne razumem, zakaj to molitev ljudje molijo tako površno. Najbrž premalo mislijo na njegovo vsebino. Kadar ga začnem moliti, ga molim četrt ure ali pa še dlje. Nikamor se mi ne mudi. Do desetih zvečer imam časa. To je moj čas.«

»Molim pa za vse: najprej za vse svoje. Včasih tudi zajokam ob njihovem življenju. Včasih pa se z njimi v duhu razveselim, ko vidim njihovo dobroto. Molim za sosede. Molim za vse, ki mi osebno želijo kaj hudega. Zavedam se, da so v veliki nevarnosti: nevarnosti pred svojo naravo, v nevarnosti pa tudi od drugih. Molim za mladino. Kaj vse še čaka, te mlade ljudi! Molim, da bi njihova ljubezen bila res ljubezen, ne pa odgovor na njihov nagon. Molim tudi za otroke, ne samo za tiste, ki imajo dobre, skrbne starše, temveč posebno za tiste, ki so jih starši pustili. Kako velike nevarnosti jih čakajo! Da bi bili kos, molim. Molim pa najbolj za naše matere, da bi bile res matere. Vidite, za koliko reči molim. Pa ne da bi drdrala. Mislim na tiste, za katere molim, in se potem o njih pogovarjam z Bogom, z Bogom na križu,« je posebej poudarila.

Res! Taki ljudje so motorji, ki poganjajo duhovno življenje. Brez dvoma bo njena moč in posredništvo prineslo še mnogo takih molivcev. Ne sicer od osmih do desetih zvečer, ampak takih, ki bodo videli potrebe. Namesto, da bi ubijali čas z gledanjem televizijskih neotesanosti in neumnosti, bodo imeli rajši pred očmi živ film vseh, ki so potrebni nečesa več, kakor je kruh in igra.

 

Marija! Velika molivka! Molila si z apostoli. Tudi zdaj moliš s svojo Cerkvijo, z vsemi, ki so pripravljeni moliti in imajo pred očmi tehtne zadeve posameznikov ali celih skupnosti. Prosimo te, bodi naš zgled, obenem pa priprošnjica, da bomo znali in hoteli moliti. Saj vidiš, da brez Boga nič ne zmoremo. Molitev pa nas veže z Vsemogočnim. Zato ti, draga Mati, nosi pred božji prestol naše molitve.

 

27. del

Duh veje…

 

Mislim, da vsi lahko rečemo: hvala Bogu!

Hvala Bogu, da župnija raste že štiriintrideseto leto. Hvala Bogu, da nova cerkev Kristusovega učlovečenja obstaja in deluje že 10. leto. V zahvalo za ta dar smo imeli šmarnice ob spominu na glavne poteze, ki jih je Bog vlekel v podobi naše župnije.

Toda naš pogled se ne sme samovšečno ozirati samo nazaj, na to, kar je bilo. Pogled slehernega kristjana mora gledati naprej. Če rečemo temu 'perspektiva', se vprašamo, katere so perspektive naše župnije.

Prav gotovo je vsaka, tudi naša župnija neka skupnost. Skupaj živimo pod istim zvonom. Skupaj doživljamo. Skupaj doživljamo praznike. Božič za vso to skupnost, ki se ji ob priliki božiča in velike noči pridružijo še tisti, ki so ob robu župnije, ki jih njeno življenje ne zanima kaj posebej. Vendar pa za božič pridejo v cerkev, da še ohranijo svojo tenko, rahlo povezanost s skupnostjo. Tudi velika noč, posebno še blagoslovitev velikonočnih jedil, zanje le še pomeni neko povezavo s Cerkvijo. Morda prav takrat le še čutijo, da se tu nekaj dogaja. Vidijo, da je življenje ob tej priložnosti vanje zaplusnilo nekaj razveseljivega, nekaj blagoslovljenega. Tudi godovno sv. Roka mnoge, tudi obrobne kristjane vabi v skupnost, da se skupno poveselimo svojega zavetnika, ki je ob strašnem obisku kuge 1644 rešil tukajšnje prebivalstvo, saj nam preteklost sporoča, da je bilo v tem letu ob posebno hudem naletu kuge vse prebivalstvo rešeno, saj nihče ni umrl več, čeprav je bil že v procesu kužne infekcije. – Za nas, ki se držimo Rokove cerkve in cerkve Kristusovega učlovečenja, pa je posebno pomembno vprašanje: ali se zavedamo, da smo skupnost? Ali nam je pri srcu to, da znamo držati skupaj? Da se vprašamo odkrito: koliko res cenimo drug drugega, ga spoštujemo in na noben način ne jemljemo drugim dobrega imena niti brez namena, še manj pa namenoma.

Naša skupnost pa ni samo zbor prebivalcev, ki se vsako nedeljo in praznike zbiramo na vabilo zvona k daritvi. Ta skupnost ima globoke temelje. Po krstu smo si postali bratje in sestre! Ne samo neki božji posvojenci, temveč resnični bratje in sestre po življenju, ki nam je bilo darovano po krstu. Je to res? Je to življenje kdaj doživljeno? Ga občutimo? No. Če se vprašamo, ali v sebi čutimo, doživljamo, se dotikamo svoje duše in duševnega življenja, moramo priznati, da niti čustev ne vidimo, ampak jih doživljamo. Božje življenje je božje. To je božji Duh, ki prebiva v nas.

In kaj nam daje Duh? Vsaka stvar je 'vidna' po svojem učinku. Tako je vidno življenje naše duše po razmišljanju, ki ga ne moremo zanikati. Čustva čutimo, doživljamo po njihovih učinkih jeze, veselja in sreče, ki nam jih čustva posredujejo. Tudi božje življenje doživljamo po utrinkih. Kateri so? Moč premagovanja, s katero obvladujemo zlo, je naše doživetje Duha. Hrepenenje po nečem višjem, globljem je sad Duha, da v sebi gojimo dobrohotnost brez sebičnosti, da v sebi hranimo ljubezen, ki je zastonjskost, je sad Duha. Da si želimo biti vedno bolj podobni Bogu, je delovanje Duha. Da si želimo biti s Kristusom, da s Kristusom želimo prenašati tudi trpljenje, je delo Duha. Da želimo biti Bogu vedno bolj podobni, je dar Duha. Duh torej v nas deluje. S tem pa v nas živi božje življenje.

Stojimo zdaj pred vprašanjem: koliko se dejansko zavedamo tega velikega dostojanstva? Dostojanstva in neizrekljivo vzvišene prednosti, da smo v sorodstvenem stiku z Bogom? Koliko se zavedamo, da je naš brat, naša sestra, ki mu ali ji je Bog dal delež svoje narave, obdarovan/a z istim dostojanstvom kakor mi? Koliko se zavedamo, da mora naše življenje biti temu primerno? Koliko se zavedamo, da v vseh nas deluje isti Duh in da nas ta Duh druži, zedinja, povezuje v najboljšo družino, ki jo imenujemo občestvo? Sicer se zavedamo svoje krhkosti, lomljivosti, pa tudi svoje zmožnosti, da v svobodi ne samo zatajimo, temveč celo izdamo? Božje bogastvo počiva v nas. Tako božje bogastvo lahko zapravimo: jaz, ti in vsi,kar nas je tukaj. Ali ni zato prav, da drug drugega podpiramo. Kako prav je imela tista gospa, ki mi je povedala, da od osmih do desetih zvečer moli. Moli za vse! Zakaj? Zavedala se je, da je samo Duh dovolj močan, pa tudi dovolj iznajdljiv, da pomaga človeški slabosti, pa tudi dovolj iznajdljiv, da pomaga človeški krhkosti, pa tudi dovolj iznajdljiv, da najde kotičke in poti,kako priti do človeškega srca.

Občestvo smo: napolnjeni z božjim Duhom. Vsi svobodni, da sicer izberemo tudi slaba pota, toda vsem je po Duhu dana tudi moč, da se upremo'zalezovanju' hudega duha, kakor pravi sv. Peter. Torej moč, da se tista sila, ki nas povezuje, ki nas varuje pred zablodami vsake vrste, in ki nam pomaga, da smo res vedno bolj za druge, ne samo ob drugem, temveč drug z drugim. Tako postajamo vedno bolj skupnost. V kateri se božje pretaka v mislih, željah, besedah, dejanju. To je naša rast, pa tudi naša odlika in prednost pred vsemi organizacijami in skupnostmi, ki jih veže le skupen cilj in korist.

Še nečesa se moramo zavedati vsi, ki spadamo pod zvon sv. Roka! Da smo že tu neke vrste nebeška družina. Kaj si je mogoče zamisliti lepši ideal, kakor je ta, da nam je Bog za očeta, da nam je Marija za mater, da so nam bratje in sestre vsi poveličani, ki so že v nebeški slavi. Božja družina smo. Loči nas edino še meja zemeljskega življenja. Ko pa se bo končala tudi ta, se bodo zaprle za nas vse meje omejenega, zemeljskega, zgolj človeškega, da bomo deležni najvišjega ideala božje, nebeške družine.

 

Marija! Ne pozabi, da si pomoč kristjanov, torej naša pomoč!










senca